dr. Janko Zerzer (1935–2026)
Kulturnik, ki je zapustil trajne sledove 

Bili so, kot so jim nekateri rekli, »trojica« Krščanske kulturne zveze (KKZ) – Nužej Tolmaier in njegov dolgoletni »kongenialni partner in sodelavec« (Zdravko Inzko) Janko Zerzer ter Franc Kattnig. Vsi trije so prejeli tudi Tischlerjevo nagrado, ki je nastala na pobudo Franca Kattniga. Danes živi od njih samo še Kattnig, Prosenov Franci iz Spodnjih Gorič. Lani avgusta je umrl Nužej Tolmaier, v četrtek, 15. januarja letos, pa se mu je v večnosti pridružil tudi častni predsednik KKZ Janko Zerzer, ki je še lani, 7. novembra, obhajal 90. rojstni dan.

Janko Zerzer izhaja iz znane Adamove rodbine v Svečah. Pri Adamu, kjer so imeli gostilno in trgovino, je bilo nekoč središče vaškega in kulturnega življenja. Odvijale so se tudi številne kulturne prireditve domačega kulturnega društva SPD Kočna. Ali, kot je povedal Zdravko Inzko v lavdaciji za Janka Zerzerja ob podelitvi Tischlerjeve nagrade januarja 2019: »Pri Adamu v Svečah je bil naparan njegov oče Anton, legendarni pevec moškega zbora Kočne in domačega cerkvenega zbora, mnogo let pozneje pa sta umrla v roku enega leta birt Anton Zerzer in njegov sin Toni. In že samo ob misli, da enkrat ne bo več gostilne pri Adamu, se je Janku trgalo srce.« V pogovoru z Novicami pa je Janko Zerzer ob podelitvi Tischlerjeve nagrade poudaril:

Da je zdaj v Svečah taka tišina, je zame naravnost bolest. Adamova hiša ni več Adamova. Gostilne ni več in utihnilo je tudi kulturno delo, ki je bilo svojčas izredno živahno in bogato. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne, že v letih 1945/46, je Oitzlnova Pavla prevzela skrb za otroško petje. Kot zborček smo nastopali pri Adamu, šli pa smo na lojtrniku gostovat tudi v Šentjanž, k Cingelcu na Trati, h Gabrielu v Leše ter celo k Prangarju v Zmotiče. Od leta 1965 naprej je izredno uspešno deloval tudi moški zbor, s katerim smo leta 1985 gostovali tudi v Kanadi ter Združenih državah Amerike (ZDA) in dokazali povezanost z zdomstvom.

Janku Zerzerju je bila kultura tako rekoč že kot otroku položena v zibelko in je ostal zvest kulturno- in narodnopolitičnemu ustvarjanju slovenske narodne skupnosti, zvest, dokler mu je dopuščalo zdravje. Ko je po ljudski šoli v Svečah leta 1946 začel obiskovati gimnazijo na Plešivcu, se je tam udejstvoval tudi v slovenski dijaški družini, postal njen predsednik in soustanovitelj dijaškega glasila »Kres« in ustanovil zborček. Osmi razred je zaradi protislovenskega ozračja zaključil v Celovcu, po maturi pa je na Dunaju študiral poleg germanistike in zgodovine tudi umetnostno zgodovino in solopetje. Prav tako je vodilno sodeloval v Klubu slovenskih študentov in bil dvakrat izvoljen za predsednika. Svoj doktorat je zaključil z disertacijo o nemških izposojenkah v slovenskem narečju v vasi Sveče. Januarja 1965 je začel poučevati nemščino in zgodovino na Slovenski gimnaziji – in se takoj vključil v narodnopolitično in kulturno življenje koroških Slovenk in Slovencev. 

Janko Zerzer se je udejstvoval tako v osrednjih organizacijah NSKS in KKZ kot tudi »na terenu«. V Svečah je bil pobudnik znamenitega Sveškega slikarskega tedna, pri nastajanju slikarskega tedna pa mu je bil v veliko oporo Valentin Oman. Prav tako je med letoma 1982 in 1989 predsedoval domačemu društvu Kočna, pel pri domačem cerkvenem in moškem zboru, pri katerem je navduševal ljubitelje slovenskih pesmi tudi kot odličen solist. Trajne sledove pa je zapustil predvsem kot podpredsednik KKZ (1971–1983) ter nato do leta 2010 kot njen predsednik. V njegovem času je uspelo uresničiti številne pomembne projekte skupaj z dolgoletnim tajnikom KKZ Nužejem Tolmaierjem. »Brez Nužeja,« je Janko Zerzer poudaril v pogovoru z Novicami, »si ne morem predstavljati teh dosežkov.« Tretji v tem krogu je bil Franc Kattnig. Janko Zerzer: »Skupaj smo se podajali na pot in med potjo se je porodila marsikatera ideja.« Pri tem je pokojnemu častnemu predsedniku KKZ predvsem bila pri srcu mladina, o čemer pričajo med drugim projekti literarni in govorniški natečaj, lutkarstvo in jezikovne počitnice. Zelo pomembno pa je bilo ustvarjanje Janka Zerzerja tudi na publicističnem področju; mdr. je bil avtor kulturnozgodovinskega turističnega vodnika »Po koroških poteh« in knjige »Dobri pastirji« z življenjepisi koroških slovenskih duhovnikov, ki so umrli v letih med 1968 in 2005. In še bi lahko naštevali. Ob vsem tem pa je Janka Zerzerja predvsem zaposlovala skrb za preživetje koroških Slovenk in Slovencev. Njegovo vodilo je bilo: »Preživeli bomo samo takrat, če bo slovenski jezik živ v družinah in del vsakdanjega življenja, hkrati pa imeli pozitiven odnos do narečja.« 

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.