Kovačevemu Hanziju v zadnjo zahvalo

Zame si bil več kot samo sosed, bil si moj sopotnik. Ko sem bil še mladostnik, si mojega brata in mene vsak dan z avtomobilom peljal v Celovec, da sva pravočasno prišla v službo oziroma šolo. Bil si zvest spremljevalec ne le na cestah, temveč tudi na moji življenjski poti.

Midva, oba 1. basa, sva bila vedno prva na pevskih vajah in pogosto tudi zadnja. Lahko bi naštel še veliko spominov, toda vem, da vsak od danes tukaj navzočih v srcu hrani lep trenutek s tabo. S tvojo nenadno smrtjo izgubimo osebo, ki je zadnja desetletja vedno želela gojiti ljubezen do družbe in sočloveka. Tako si tudi svoje zadnje ure preživel med ljudmi: najprej pri sveti maši in nato pri »Foltu« – na krajih, kjer si se počutil doma. Zdelo se je, kot da si svojo pot izbral zavestno: od božje hiše, kjer si črpal moč in upanje, do kraja druženja, kjer si življenje delil z drugimi. Zdaj si se dokončno vrnil domov – v božje naročje, kjer boš našel mir in varnost.

(Christian Laußegger)

Pred komaj dobrima dvema mesecema je pospremil na njeni zadnji zemeljski poti svojo ženo Pepi, v soboto, 11. januarja, pa se je njen mož Hanzi Quantschnik, ali kot so ga klicali domačini: Kovačev Hanzi v Slovenjem Plajberku podal tudi sam na svojo zadnjo rajžo, na rajžo v objem neminljive nebeške radosti. Njegova tragična smrt je prišla za vse nepričakovano, dan njegove smrti, sobota, 11. januarja, pa je bil isti kakor pri smrti njegovega strica Gregija, po katerem je podedoval tudi kmetijo pri Kovaču.

S Hanzijevo smrtjo je plajberška kulturna srenja izgubila zvestega pevskega tovariša, saj je obogatil petje domačega moškega zbora s svojim prvim basom, prav tako pa je rad sodeloval pri društvenih igrah, plajberška fara pa se je za vedno poslovila od svojega dolgoletnega, vsestranskega sotrudnika. Celih 50 let je zastopal interese domače farne skupnosti v župnijskem svetu. Spremljal je Svete tri kralje, bil je zanesljiv mežnar in je pri mašah bral tudi berilo in molil križev pot, skratka: domača fara bo Kovačevega Hanzija zelo pogrešala.

Po ljudski šoli je Hanzi Quantschnik obiskoval nekaj let Slovensko gimnazijo. Sam se še dobro spominjam skupnih let z njim v legendarnem dijaškem domu Heimlinger ob Velikovški cesti v Celovcu. Doživel sem, kako je izkazoval sošolcem prijaznost in dobrosrčnost, lastnosti, ki ju je ohranil do svojega zadnjega trenutka. Po gimnaziji se je  zaposlil v podjetju Sertschnig v Borovljah, specializirano na pijače. Po Sertschnigu se je za dolgo let, do upokojitve, zaposlil pri celovškem podjetju Schleppe, kjer je po službenih poteh spoznal domala vse gostilne in kleti. Prav tako pa mu je poleg službenih obveznosti in dela na kmetiji bila zelo pri srcu družina. 

Minuli petek, 24. januarja, so plajberški farani in faranke izkazali Kovačevemu Hanziju zadnjo čast in zahvalo, mu rekli še enkrat iskren boglonaj za vso njegovo skrb in ljubezen do domače fare in domače skupnosti. Pogreb je vodil priljubljeni plajberški župnik Jože Markowitz, pevsko pa se je na pogrebu poslovil domači moški zbor, na večer prej pri skupni molitvi pa domači ženski zbor pod vodstvom  Christiana Laußeggerja, ki je v ganljivih besedah izrekel tudi besede zahvale.

Srečno, Hanzi, uživaj večni mir v nebeškem soncu.

Iz rubrike Osmrtnice preberite tudi