Andrej Mohar (1957–2024)
Kolegu Andreju v zadnji pozdrav

Kdor živi v srcih svojih dragih, ni mrtev. Še naprej ostaja navzoč v njihovem življenju.

3.7.2024 Celovec Klagenfurt Janko Kulmesch

Še konec februarja je kolega našega uredništva srečal v Celovcu Andreja Moharja na demonstraciji za demokracijo in človekove pravice. Vprašal ga je, zakaj se je udeležil demonstracije. Andrej Mohar mu je odgovoril:

Iz dveh razlogov sem danes tukaj. Prvi je, ker se zanimam za politiko in vidim nevarnost, da se bo desni ekstremizem v Evropi okrepil. Drugi pa, ker sem tajnik Zveze koroških partizanovov in kot tak skušam posredovati zamisel, da se je treba načelno in temeljito zoperstaviti vsakim oblikam narodnega pa tudi socialnega zapostavljanja. Andrej Mohar

Niti dva meseca kasneje je Andreju Moharju za vedno utihnila življenjska sveča, je po hudi bolezni za vedno nehalo biti njegovo srce doslednega protinacističnega in protifašističnega borca, ki se je poleg za pravice slovenske narodne skupnosti z vso vnemo zavzemal tudi za socialne pravice. Poslovil se je za vedno v soboto, 13. aprila, v komaj 68. letu starosti.

Kdor pozna družinsko okolje ter zgodovino njegove mame in njegovega očeta, bo še bolje razumel Andrejev odločni boj proti nemškemu nacionalizmu in desnemu ekstremizmu. Njegov oče Andrej Mohar je izhajal iz zavedne Moharjeve rodbine v Nagelčah in je leta 1990 umrl, star šele 63 let. Bil je nekaj časa tudi vzgojitelj v dijaškem domu Slovenskega šolskega društva ter sodelavec Slovenskega vestnika. Njegova mama Milka Mohar, roj. Kušej, in teta znanega režiserja Martina Kušeja, je izhajala iz Srienčeve rodbine na Blatu pri Pliberku in se je, zlasti še na šolskem področju, do svoje smrti leta 2008 odločno zavzemala za pravice slovenskega naroda. Kot mlado dekle je skupaj z ostalimi člani Srienčeve družine doživela, kako so po vojni nahujskani vurf-komandovci njenega očeta Lovrenca Kušeja tako hudo pretepli, da je umrl za posledicami. Lovrenc Kušej je izhajal iz Davidove rodbine v Šmihelu in bil, preden so nacisti prevzeli oblast v Avstriji, zadnji župan na Blatu.

Andrej je skupaj s starši preživel svoje otroštvo pri Črniju v Zgornji vesci, dokler se niso preselili v Celovec. V mladih letih je bil lutkar prve ure, prav tako je užival ob igranju tenisa in namiznega tenisa. Po maturi na Slovenski gimnaziji je svojo novinarsko pot začel pri nekdanjem komunističnem časniku Volkswille in jo nato nadaljeval pri Slovenskem vestniku. Od 90. let prejšnjega stoletja je bil sodelavec Slovenskih sporedov ORF in pri-pravljal radijske ter televizijske oddaje. Od leta 2000 je razvil spletne strani Slovenskih sporedov ORF in bil njihov prvi urednik, za kar si je pridobil izredne z-a-sluge. To velja tudi za njegov dokumentarni film »Pregnani zaradi slovenstva«, ki je nastal ob 70-letnici pregnanstva, ter za njegovi knjigi »Ponosni na prednike. Pregon in odpor v Bilčovsu« ter »Otoki spomina/Gedenkinseln« o partizanskih spominskih obeležjih na južnem Koroškem.

Še posebej se je Andrej Mohar izkazal kot aktiven tajnik Zveze koroških partizanov (ZKP). Ali kot je poudaril predsednik ZKP Milan Wutte v stališču za Novice:

Andrej je našel v naši organizaciji svoj politični dom. Temu primerno se je v organizaciji močno angažiral in vnesel vanjo vse svoje bogate izkušnje, naša organizacija pa je z njim pridobila na kvaliteti. Z njegovo smrtjo pa sem izgubil tudi osebnega prijatelja. Milan Wutte

Prizadetost ob njegovi smrti je izrazil tudi deželni glavar Peter Kaiser, ki je dejal: »Ni bil dragocen le kot novinar, temveč tudi kot človek, ki sem ga osebno poznal in cenil.« Državna poslanka Olga Voglauer pa je v izjavi za medije zapisala: »Čeprav ga je kruta bolezen zadnja leta zaznamovala, ni prenehal biti pomemben glas za pravice slovenske narodne skupnosti. Andrej, pogrešali te bomo.«