Ko postane smrt odrešitev …

Za nami so božični in novoletni prazniki, ko si ljudje še posebej voščijo obilo zdravja. Navadno zvenijo voščila dokaj rutinsko, kar pa ne pomeni, da ne bi prihajala iz srca. In čim starejši postajaš, toliko bolj se zavedaš: kaj ti pomaga vse bogastvo sveta, če te ima »v krempljih« huda, neusmiljena bolezen.

Maksa Žmauzerja, p. d. Svojčnika iz Vogrč, je vrsto let mučila še posebej kruta bolezen in je bil zadnja štiri leta v pliberškem domu Hiša Maria – dokler mu ni v sredo, 18. decembra 2024, njegovo srce v 65. letu za vedno odpovedalo. Podal se je na svojo zadnjo rajžo tja, kjer ni več  trpljenja, kjer vladata samo še trajni mir in večno veselje.

Po ljudski šoli v Vogrčah je Maks Žmauzer eno leto obiskoval glavno šolo v Pliberku, nato do 7. letnika Slovensko gimnazijo. Poslovil se je od gimnazije, ker mu je leta 1977 vse prerano, stara komaj 50 let, umrla mama Veronika, roj. Kralj. Prihajala je iz Travarjeve rodbine na Grabljah  in rodila deset otrok. Mamino  smrt je sin Maks težko prebolel, leta 2002 pa je stal tudi ob krsti svojega očeta Maksa.   

Kljub vsem tem žalostnim dogodkom in tudi pozneje, ko je trpel zaradi krute bolezni, je bil Svojčnikov Maks, ki je vodil domačo kmetijo, dokler mu je dopuščalo zdravje, po naravi zelo družaben in vesel mož. Ljudje so ga imeli zaradi njegove prijaznosti in dobrosrčnosti radi in so se dobro počutili v njegovi družbi. Lastne družine sicer ni imel, zato po so mu bili toliko bolj pri srcu nečakinje in nečaki. Prav tako pa so mu bili zelo pri srcu mladi sakovci, ki jih je prevažal na razne tekme.

V soboto, 21. decembra, so  mu žalni gostje izkazali zadnjo čast in zahvalo. Poslovitev je vodil dekan Ivan Olip, pevsko pa so se od njega poslovili domači cerkveni pevci pod vodstvom Marije Zidej.

Vsem žalujočim izrekamo iskreno sožalje.