Emil Muri (1941–2024)
Kljub krivicam ostal zvest Slovenec

Usoda kruta je hotela,
tebe nam je vzela,
odselil si se tja,
kjer ni več trpljenja ne gorja.
Izpil grenki kelih si do dna
v življenju svojega.
Odkar utihnil je tvoj glas,
žalost domuje pri nas.
( avtor neznan)

Zgodba o čezmejnem križevem potu Murijeve rodbine z Jezerskega, ki ga je s svojimi bratoma in s sestrami prehodil tudi sin Emil, je neverjetno pretresljiva. Na srečo se ni končala z velikim petkom, temveč vsaj nekoliko tudi z velikonočnim sporočilom o življenju. V soboto, 17. avgusta, pa je Emil Muri nastopil svojo zadnjo pot – pot  večnega miru in trajne radosti.

Njegova zemeljska pot se je začela 16. septembra 1941 na Jezerskem, kjer so Murijevi imeli večje posestvo z živinorejo in turističnimi sobami. Poleg tega je bil Emilov oče Franc furman in je trgoval z lesom. Rojstni dom njegove mame Mire je bil pri Šercerju v Šmihelu pri Pliberku, kjer je njen oče Foltan, ki je prihajal iz Kotmare vasi, bil organist in občinski tajnik.

Pa je začela divjati neusmiljena 2. svetovna vojna z vsemi krutimi povojnimi posledicami. »Ponoči je mama na skrivaj nosila hrano partizanom v hoščo, čez dan pa smo bili izpostavljeni Nemcem,« je  pripovedoval sin Emil v pogovoru z avtorjem nekrologa. Po vojni pa so novi jugoslovanski oblastniki Murijeve kar dvakrat pregnali z Jezerskega, dokler se leta 1952 niso lahko preselili na Koroško.

Na Koroškem je Emil po ljudski šoli v Beli in glavni šoli v Celovcu obiskoval Višjo tehnično šolo v Beljaku. Nato se je podal v Zürich in je kmalu nato spoznal ter vzljubil svojo bodočo ženo Eriko, roj. Wo-schitz iz Šmarjete v Rožu. Še pred poroko je šel za tri leta delat v Avstralijo in nato po dvomesečnem potovanju skozi pol sveta, od Hongkonga, Manile, Afganistana pa do Irana, Turčije in Črne gore, prispel v Opatijo, kjer je nanj že čakala zaročenka Erika. Ker v Avstriji ni dobil službe, se je leta 1970 zaposlil v Konstanzu ob Bodenskem jezeru. Leta 1971 mu je sledila tudi Erika, kmalu nato pa sta stopila pred poročni oltar na Bledu.

Leta 1977 sta se vrnila na Koroško, si sama zgradila lepo hišo na Čežavi v občini Kotmara vas in si ustvarila družino s sinovi Chrisom, Patrickom in Ingom. Hkrati sta se močno vključila v domače kulturno in narodnopolitično življenje. Emil Muri je tudi devet let predsedoval kotmirškemu SPD Gorjanci, žena Erika je vodila otroški zbor, sin Ingo pa je vodil društveni mešani zbor. Po osamosvojitvi Republike Slovenije so jim vrnili tudi posestvo na Jezerskem, ki so jim ga po koncu 2. svetovne vojne vzeli komunistični oblastniki.  

Na koncu najinega zadnjega intervjuja mi je Emil Muri s ponosom zaupal: »Priznati moram, da sem med brati in sestrami slovenščino ohranil samo jaz.«  

 Emila Murija bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.