Anton Pesjak (1930–2026)
Iztekla se je njegova dolga življenjska pot

Te pesnikove besede so žalujoči ob zadnjem slovesu namenili svojemu očetu, tastu, dedeju, pradedeju in stricu Antonu Pesjaku iz Malčap. V četrtek, 14. maja, je Anton Pesjak mirno zaspal in se podal na svojo zadnjo rajžo – na zadnjo rajžo v smislu sporočila, zabeleženega na osmrtnici: »Življenje je rajža, ki pelje domov.«

Anton Pesjak, rojen 17. januarja 1930 v Malčapah, je imel milost, da je lahko dosegel visoko starost, četudi se je rodil v času, v katerem so bile življenjske razmere vse drugo kot lahke in udobne. Vladala je huda gospodarska kriza,  človeška družba je bila izpostavljena uničujočim socialnim in političnim konfliktom, številne družine pestila velika revščina. Tudi družina Katarine in Johana Pesjak, v kateri je rajni Anton kot četrti otrok odraščal skupaj z dvema bratoma in dvema sestrama, je živela zelo skromno. In tako je sin Anton že kot otrok spoznal, da sta kruh in hrana nekaj izredno dragocenega. Tega se je zavedal do zadnjega trenutka svojega življenja.

Po ljudski šoli v Žitari vasi je Anton Pesjak s 14 leti šel delat v tovarno celuloze na Rebrci. Nato se je zaposlil kot električar v Celovcu. Celih 12 let, od leta 1963 do leta 1975, je bil tudi samostojen podjetnik. Nato se je zaposlil v toplicah v Beljaku, od leta 1982 pa do upokojitve pa pri nekdanjem mešanem podjetju IPH v Žitari vasi. Hkrati je skupaj s Terezijo Rutar († marca 2018), s katero se je oženil leta 1954, ustvaril družino s sinom Dietmarjem in hčerko Brigitte.

Rajni Anton Pesjak je bil zelo natančen; vse si je zabeležil in shranil  je vsako reč. To je zahteval tudi od drugih. Po značaju je bil dominanten, mož z železno voljo, ki je težko sprejemal pomoč. Po upokojitvi je tudi rad potoval, prav tako je užival pri delu na vrtu  – ob vsem tem pa sta mu bili še posebej pri srcu slovenska pesem in slovenska beseda.  

Do velike noči je bil še doma, nato je iskal zdravniško pomoč v celovški bolnišnici in nazadnje v geriatriji. Bil je deležen lepe oskrbe do zadnjega trenutka svojega življenja. Do zadnjega trenutka pa mu je bila v veliko oporo tudi hčerka Brigitte. Pokop žare je bil v petek, 29. maja, na žitrajskem pokopališču. Mašo zadušnico je daroval žitrajski župnik Martin Horvat. Poslovilne besede je spregovoril Peter Grilliz, velik prijatelj rajnega. Pevsko so pogrebno slovesnost oblikovali domači cerkveni pevci pod vodstvom Jozeja Starca ter pevke in pevci Trte pod vodstvom Tomaža Boškina.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje