konz. sv. Peter Sticker (1940–2025)
Imel je srce za oltar in gledališče

Bilo je aprila 2012. Šlo je za odkritje spominske plošče za koroškoslovenske pregnance, za katere je postalo pokopališče v bavarskem mestu Eichstätt zadnje zemeljsko počivališče. Pobudnik plošče je bil Borut-Sergej Schnabl († 2019), slovesno jo je odkril takratni nadžupan mesta Eichstätt Arnulf Neu­meyer, blagoslovil pa jo je žup­nik Peter Sticker. Ob tej priložnosti je dolgoletni globaški župnik poudaril: Zahvaljujem se nadžupanu, da nas je mesto Eichstätt tokrat sprejelo kot goste in ne kot pregnance. Kakor v Eichstättu je župnik Sticker pet let pozneje, julija 2017, daroval spominsko mašo tudi v Frauenaurachu, kjer so že leta 1997 odkrili spominsko ploščo sedmim slovenskim pregnancem – med njimi tudi Alojziji Grafenauer, ženi Franca Grafenauerja, zadnjega koroškoslovenskega državnega poslanca v avstroogrski monarhiji.

Nasilni pregon iz domovine je Peter Sticker, rojen 30. julija 1940, okusil tudi sam, ko so nacisti družino Ljudmile in Jožefa Sticker s štirimi otroki Jozijem, Mici, Petrom in Dorico 14. aprila 1942 pregnali v taborišče Hesselberg, nato v Waißenburg. Po vrnitvi na domačijo v Šentpetru pri Šentjakobu je postala družina še večja; rodili so se Tonej, Nada, Milica, Slavko (†2020), Majda in Marjan. Po obisku ljudske šole v Šentjakobu je  sin Petrej obiskoval gimnazijo na Plešivcu, kjer so bili njegovi sošolci mdr. Jože Kopeinig, Jože Wakounig, Gustav Januš, Urh Kassl in poznejši ter medtem že pokojni velikovški odvetnik Sie­gi Rack z Gornjih Sel pri Šent­petru na Vašinjah, ki je bil, kot njegov sošolec Petrej Sticker, prav tako med žrtvami pregnanstva. Leta 1960 je sledila matura, po njej študij v celovškem bogoslovju, poleg tega eksterno leto v Tübingenu, kjer je nekoč deloval tudi Primož Trubar – dokler ni 10. julija 1966 pel nove maše v domači šentjakobski fari.

 Šentjakob velja kot kraj z bogato in dolgoletno gledališko tradicijo. Gledališka dejavnost je bila – poleg dušnega pastirstva – vsa leta zelo pri srcu tudi Štikrovemu Petreju. Povsod, kjer je deloval kot dušni pastir, mdr. kot kaplan v Pliberku, Šmihelu in v Dobrli vasi ali kot asistent Katoliške otroške mladine ter kot žup­nijski upravitelj na Pečnici in v Šmiklavžu ob Dravi, je zapustil kot režiser trajne sledove. Mnogi se še danes spominjajo božične igre Petrčkove poslednje sanje v Pliberku, ki je bila leta 1966 tudi njegova prva gledališka uprizoritev. Prav tako je redno uprizarjal igre na zaključnih prireditvah gospodinjskih šol v Šentrupertu in Šentpetru. 

Vsega skupaj je med letoma 1966 in 1999 postavil na oder okoli 70 predstav, od uprizoritev Hodl de Bodl ali Dve vedri vode (1973), Miklove Zale (1978) in do Pastirske igre ob 150-letnici smrti Andreja Šusterja-Drabosnjka (1975) ter Drabosnjakove Igre od izgubljenega sina (1980). Še posebej rad pa je delal z otroki, s katerimi je oblikoval tudi materinske proslave in božičnice. Ob vsem tem je bil tesno povezan z znanimi umetniškimi ustvarjalci v Sloveniji. Njegovi strokovni mentorji so bili mdr. igralec Jože Zupan (1909–1980), Tone Kuntner ter vsestranski gledališki ustvarjalec Mirko Mahnič (1919–2018). Sicer pa je bil Peter Sticker zelo podkovan v teologiji in filozofiji, k čemur je gotovo prispeval tudi njegov enoletni eksterni študij v nemškem Tübingenu.

Posebno mesto v njegovem duhovniškem življenju sta zavzeli fari Globasnica in Šteben. Celih 40 let, do 31. avgusta 2024, skoraj pol svojega življenja, je vodil obe fari in bil aktivno povezan s farankami in farani. Nepozaben ostaja v njegovi režiji tudi Škofjeloški pasijon, pri katerem so nastopili samo tisti, ki so imeli govorne vloge, namesto statistov pa je pel globaški zbor. In ker sta ga poleg ljubezni do gozda zelo zanimali tudi umetnostna zgodovina in arheologija, mu je prišla globaška fara kot naročena. Pri izkopaninah na hribu sv. Heme je sodeloval s Franzem Glaserjem, prav tako pa je bil, kot je poudaril rektor Tinjskega doma Jože Kopeinig v pogovoru z Novicami, »izredno razgledan in iskan vodič na Hemi«. 

In tako naj bo ob smrti Petra Stickra v tolažbo vsem žalujočim stari latinski izrek:  Mors porta vitae aeternae – Smrt je vhod v večno življenje. Dragi Peter, počivaj v večnem  miru.