Vida Stefan, roj. Enzi ( 1936–2024)
Gutovnikovi Vidi v zadnji pozdrav

Zapel je zvon,
tebi v slovo ...
Poln bolečin
ostaja spomin,
ostaja praznina,
molk in tišina.

Lani jeseni je Vida Stefan, roj. Enzi iz Šmarjete nad Pliberkom še skupaj s svojo sestro Cito uživala dopust v Izoli, ki ga že več let organizira Slovensko društvo upokojencev Pliberk. Sploh so ji bila potovanja z upokojenci ter še posebej s sestro Cito, prav tako pa termalni dopusti pliberškega društva upokojencev v Sloveniji, zelo pri srcu. Toliko bolj hudo je vse, ki so jo poznali, še prav posebej pa seveda njene najdražje, hudo prizadelo, ko ji je Gospodar življenja komaj tri mesece pozneje, v sredo, 24. januarja, za vedno zaprl življenjsko knjigo in se je Vida podala na svojo zadnjo rajžo v 88. letu starosti. Rojstni dom Gutovnikove Vide je bil pri Pečniku na Belšaku, v neposrednem sosedstvu Pogačevih, rojstnega doma Krivogradove matere Kristine ter njenega brata Anzana, očeta svetovno znanega režiserja Johanna Kresnika (1939–2019). Rojena 27. maja 1936 je doraščala v družini Urške in Tomaža Enzi ter 12 otrok, od katerih sta dva zgodaj umrla – v družini, kjer se je poleg trdega dela tudi veliko pelo, pri tem pa je kot pevka še posebej izstopala hčerka Vida.

Po ljudski šoli in polletni gospodinjski šoli se je z 19 leti poročila z Lipejem Stefanom in je Gutovnikova kmetija v Šmarjeti postala njena nova domačija. Poleg kmečkega dela so pri Gutovniku imeli tudi gostilno, pristno domačo, kakršno danes komaj še kje vidiš na podeželju. Prav tako sta si z možem Lipejem ustvarila družino s sinovoma Ernstom in Christianom ter s hčerkama Anno in Martino. Z Gutovnikovimi se je rad družil tudi režiser Kresnik, s katerim je bil pozneje še posebej tesno povezan Vidin sin Christian. Obiskoval je Kresnikove premiere od nemškega Bremna pa do južnoameriške Brazilije.

Rajna Vida je bila žena in mati, ki je pisala besedo družina z zlatimi črkami. Prav tako ji je bila zelo pri srcu šmarješka podružnica, kateri je bila dobra soseda in kjer je  tudi rada pela, za kar se ji je na pogrebni slovesnosti v soboto, 27. januarja, v Šmarjeti še posebej zahvalil pliberški župnik Ivan Olip. 

Veseli s teboj smo živeli,

žalostni, ker te več ni.

Ostali so živi spomini,

z nami potuješ vse dni.

Sloh pa so bila srečanja z Gutovnikovo Vido velik užitek. Lepo in zanimivo je bilo poslušati, če je s svojim milim in dobrosrčnim glasom pripovedovala o svojem življenju. Tudi avtor tega nekrologa je imel srečo, da je lahko užival ob njenem pripovedovanju, ko smo bili s pliberškimi upokojenci in upokojenkami na dopustu v toplicah v Lendavi.

Sedaj je nežni glas Pečnikove Vide za vedno utihnil. Ostaja le še spomin – spomin na ženo in mater s plemenitim srcem.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.