Folti Malle p.d. Breznikar (1941–2026)
Foltiju Malleju v spomin 

Noben dober in plemenit človek, ki je dolga leta  z nami živel, ustvarjal lastno podobo in prepoznavnost, opravljal zahtevno poklicno dolžnost, s katero je predano služil družini, nam ne more biti preprosto odvzet in pozabljen, kajti v naših srcih je zapustil svetlo sled dobrote in gostoljubnosti. Folti Malle, p.d. Breznikar, je julija letos bíl zadnjo življenjsko bitko z usodo, ki mu ni prizanesla. V soboto, 11. julija, se je v 86. letu starosti po dolgi in težki bolezni za vedno poslovil. 

Luč sveta je zagledal 9. februarja 1941 na Breznikarjevi kmetiji.  Odraščal je s tremi brati in sestro na gorski kmetiji v Slovenjem Plajberku. Po ljudski šoli je v Borovljah opravil vajeništvo za prodajalca in trgovca. Najprej je delal v trgovini Rapatz v Porečah ob Vrbskem jezeru, nato pa v trgovini Kometter v Borovljah.

Več kot deset let je vsako jutro s svojim avtomobilom vozil mleko kmetov iz Plajberka in Podna v mlekarno v Borovlje. Leta 1972 se je zaposlil v podjetju Kestag, kjer je delal vse do upokojitve.

Leta 1973 se je poročil z Mezanovo Micijo iz Podna in pri Breznikarju sta si ustvarila lasten dom in prijetno družino. Rodilo se jima je pet hčera, ki so se izobrazile na najrazličnejših področjih. Potem ko so se osamosvojile, z njimi nikoli ni pretrgal vezi in jim je z ženo pomagal na njihovih življenjskih poteh.

Folti je bil kmet z dušo in telesom. Uveljavil se je kot napreden in sodoben gorski kmet, ki je svoji kmetiji posvetil vso svojo ljubezen. Delo na strmih pobočjih ni bilo lahko in ga je poleg službe v Borovljah spremljalo vse življenje. V bistvu je opravljal dva poklica: delo v železarni Kestag je dopolnjeval z delom na kmetiji. V mladih letih je pozimi rad zahajal v gore in je bil odličen smučar. Poleti ga je vleklo na morje, v poznejših letih pa je našel počitek v toplicah.

Tudi kot mož in oče je vsak dan izkazoval skrb in ljubezen do svoje družine. Odlikovala sta ga izjemna gostoljubnost in odprtost. Njegov dom je bil vedno odprt za sorodnike, prijatelje in sosede. Vnuki in vnukinja so imeli v njegovem srcu posebno mesto in so mu lepšali vsakdan. Z velikim zadoščenjem je večkrat pripovedoval, kako njegova dva vnuka, ki živita pri Breznikarju, opravljata kmečko delo in se lotevata vsega, kar je na kmetiji potrebno. To ga je veselilo. Občutki, da bo s kmetijo šlo naprej, so nanj učinkovali blagodejno.

Njegovi otroci radi govorijo o neštetih lepih trenutkih, ki so jih doživeli skupaj kot družina, in zagotovo se tudi drugi radi spominjajo skupnih doživetij z njim v gostoljubni Breznikarjevi hiši.

Zadnja leta je rad govoril  tudi o vojnem času, ki ga je očitno še kot otroka leta 1945 globoko zaznamoval. Večkrat je omenjal strica partizana Jozo, ki ga nacisti na Breznikarjevi domačiji po srečnem naključju niso našli. To je bila zanj dobra tolažba, ki je nikoli ni pozabil.

Ni bil človek konfliktov. Ni bil zamerljiv, če se nekaj ni zgodilo tako, kot bi on sam želel, toda svoje mnenje je znal trdovratno zastopati. Samozavesti mu hvalabogu ni manjkalo. 

Številni domačini, znanci in prijatelji so se  v četrtek, 16. julija, od Foltija poslovili v plajberški farni cerkvi. Ostal nam bo v spominu kot pogumen in predan človek, vedno pripravljen pomagati tistim, ki so pomoč potrebovali. Kot kmet je živel z zanosom, kot oče z ljubeznijo do svojih najožjih družinskih članov. J.M.