Alojz Malej (1944–2025)
Družina in dom sta mu bila zelo pri srcu

Vsako slovo je težko. Če pa gre za trajno slovo od ljubečega soproga ter dobrega in skrbnega očeta ter dedeja in pradeda, pa je slovo še posebej turobno. Tako je zapisal neznan pesnik:

Srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga
solza lije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker te več med nami ni.

Tudi ob zadnjem slovesu od Alojza Maleja z Letine pri Šmihelu je globoka žalost objela vso družino, sorodnike ter prijatelje in dobre znance. V soboto, 10. maja, je mirno zaspal, se je za vedno poslovil od svojih najdražjih in se podal v objem nebeškega sonca. Po-slovil se je v večnost v 82. letu starosti.    

Rojstni kraj Alojza Maleja je bil na Salzburškem, kjer se je rodil 24. januarja 1944 kot tretji od štirih otrok. Ko je imel dve leti, se je s svojimi starši preselil na Letino, v domači kraj svojega očeta. Po ljudski šoli v Šmihelu se je izučil pri nekdanjem pliberškem podjetju Grauf za mizarja in bil nato sodelavec mizarskega podjetja Vogl v Dvoru pri Šmihelu.

Prišel pa je tudi zanj čas, ko ga je prevzela želja, da bi spoznal življenje in našel delo tudi  v tujini. Tako je Švica postala dežela, v kateri je lahko služil kruh. Na ta čas se je vedno rad spominjal in celó nekatere francoske besede so mu do zadnjega ostale v spominu. Prav tako pa je prišel čas, ko se je vrnila želja po vrnitvi v domovino, na domačo Letino. Ko se je vrnil iz Švice, se je sprva zaposlil pri podjetju Dietrich, nato pri podjetju za proizvodnjo likerjev Glawar v Pliberku – dokler se ni leta 1970 zaposlil pri avstrijski železnici, železniška postaja v Sinči vasi pa je postala do upokojitve njegovo delovno mesto.

Še posebej srečen je bil, ko je leta 1967 spoznal in vzljubil Marijo Ischep, Igrčevo Micko iz Podkraja pod Matjaževo Peco. Starejši Libučani se še z veseljem spominjajo, ko se je pri nekdanjem zgornjelibuškem trgovskem podjetju Blažejevega Folta in njegove žene Angele izučila za trgovko. Leta 1969 so zapeli Mariji in Lojzu Malej poročni zvonovi, nakar je prva hčerka, Helga, zagledala luč sveta. Sledila sta še hčerka Betina in sin Dietmar, prav tako pa sta s pridnimi rokami poskrbela, da je družina namesto stare hiše dobila nov, večji dom. Poleg dela in družine je veljala njegova ljubezen tudi živalim in letinski vaški skupnosti. In ko ga je začela mučiti huda bolezen, mu je bila tudi v času, ko je hudo trpel, v veliko oporo njegova ljubljena žena Marija.

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.