Nežka Starmuž, roj. Hobel (1926 –2024)
Doživela je skoraj celo stoletje

Vi, ki ste me ljubili,
ne glejte na življenje,
ki sem ga končala,
temveč na to,
ki ga začenjam.

Ko se je v petek, 1. marca, Nežki Starmuž, roj. Hobel, iztekla življenjska pot, se je poslovila od svojih najdražjih mati, babica, prababica, tašča in teta, ki je za seboj imela  skoraj 100 let svojega življenja. Življenja, ki je bilo poleg srečnih trenutkov zaznamovano tudi z žalostnimi. Še posebej, ko je po poroki z Engelbertom Starmužem z Žamanj leta 1952 komaj štiri leta pozneje vse prerano umrl njen mož in je žena Nežka kot mlada vdova ostala sama z otroki Pepco, Bertlom in Foltejem, prav tako je ostala sama z napornim delom na Starmuževem kmečkem posestvu. Na srečo pa je imela dobrosrčne sosede, ki so ji radi pomagali. Na začetku 60. let prejšnjega stoletja pa je na Starmuževo kmetijo prišel tudi Tone Goltnik iz Slovenije in ji bil v izredno podporo od jutra do večera. Poleg dela na kmetiji je turistom, ki so na Zablatniškem ali na Klopinjskem jezeru uživali dopust, oddajala tudi sobe.  

Pokojna Nežika je bila doma s Kozlove domačije v Spodnjih  Vinarah, kjer se je v družini Ane in Jakoba Hobel rodila 2. januarja 1926. Njena otroška in mladostna leta so bila zaznamovana od krute vojne, nacionalsocialistične diktature in nemškonacionalnega šovinizma na Koroškem. Sama je po vojni kot mladenka sodelovala v Slovenskem prosvetnem društvu »Danica« v Šentvidu v Podjuni in pri domačem cerkvenem zboru. Njena ljubezen do slovenščine in slovenske kulture je bila izredno velika in je to ljubezen posredovala tudi svojim otrokom. Tako je hčerka Pepca  več let pela pri mešanem zboru »Danica«, sinova Bertl in Foltej pa nekaj let tako pri »Danici« kot tudi pri škocjanskem moškem zboru »Vinko Poljanec«.

 Ko gredo moči proti koncu, je odrešitev milost.

 »Ora et labora« (Moli in delaj) je bilo življenjsko geslo Starmuževe Nežke, je povedal škocjanski župnik Mirko Isopp na pogrebni slovesnosti v sredo, 6. marca. Pevsko so mašo zadušnico in pogreb obogatili pevci moškega zbora »Vinko Poljanec« pod vodstvom Franca Starza.  Rajna Nežka, ki je, dokler so ji dopuščale moči, sama skrbela zase,  je bila tudi s škocjansko faro zelo povezana in je skupaj s hčerko Pepco redno obiskovala nedeljske maše v škocjanski farni cerkvi. Še posebej pa je bila povezana z družino in s sosedi. Prav tako se je zelo dobro počutila v družbi podjunskih upokojenk in upokojencev.

Pokojna Nežka je na tem svetu živela skoraj celo stoletje. Sedaj se je poslovila »v kraj vseh krajev, v maj vseh majev« (Tone Kuntner), kjer uživa večno življenje.

Vsem žalujočim izrekamo iskreno sožalje.