Dosegel je ljudi kot kulturen človek   

»Biti z igro – biti z Bogom – biti s teatrom – biti s slovenskim jezikom – biti s človekom – to je Polde.« (Borštnikov nagrajenec Peter Ternovšek o župniku Poldeju Zundru)

Kdo ni poznal Poldeja Zundra – legendarnega župnika v Železni Kapli, na Rebrci in na Obirskem? Velikega ljubitelja domače besede v cerkvi in na odrskih deskah in pri recitalih ter ljubitelja slovenskih in tujih literarnih ustvarjalcev. Prizadevnega režiserja z dobrolskimi in s kapelškimi igralkami in igralci ter gorečega nogometaša v Šent-janžu v Rožu, pri prvem slovenskem nogometnem klubu po vojni na Koroškem. Predvsem pa tudi duhovnika, ki je znal ljudem preprečljivo posredovati osnovne krščanske vrednote. Ali kot je leta 2009 na podelitvi Tischlerjeve nagrade dolgoletnemu kapelškemu župniku poudaril v lavdaciji Stanko Wakounig, ki je bil z nagrajencem tesno povezan, ko sta bila  še učitelja v Železni Kapli, prav tako pa je bil na primiciji njegov camar: »Duhovnik Zunder doseže ljudi kot kulturen človek.«

Prihodnji ponedeljek, 11. novembra, bi Poldej Zunder obhajal 82. rojstni dan. Toda komaj 14 dni prej, v ponedeljek, 28. oktobra, mu je Gospodar življenja za vedno zaprl življenjsko knjigo. Odpoklical k sebi zvestega služabnika, ki je s svojim dušnopastirskim in s kulturnim delom zapustil trajne sledove. Kajti smernica Poldejevega delovanja je bila, kot je poudaril v pogovoru z lavdatorjem Stankom Wakounigom ob podelitvi Tischlerjeve nagrade: »Oznanjevanje evangelija, kulturno življenje in življenje je treba združiti. To je ena enota.« Hkrati pa je bilo njegovo vodilo: »Treba je ljudi vzeti takšne, kot so. Če ljudje ne akceptirajo sočloveka, so lahko še tako pobožni, je vse nič.«

Luč sveta je Poldej Zunder zagledal pri Pavlaku v Kokju. Po ljudski šoli so sledila gimnazijska leta na Plešivcu. »To je bila generacija Valentina Omana, Gustava Januša, Petra Handkeja, Ericha Prunča,« je ob božiču leta 2021povedal v pogovoru s Tomažem Verdevom v intervjuju za Novice. »Vedno, kadar slišim ta imena v povezavi z njihovim angažmajem za to ali ono stvar, se zelo veselim, da sem vsaj del življenjske poti prehodil z njimi. Posebej z (maja 2018 preminulim, o. p.) Erichom Prunčem me je vezalo prijateljstvo, ki se je razvilo v povezavi z gledališko skupino, s katero smo potovali po deželi. Pomagal nam je urediti Kapelški pasijon, ki ga je menda pred tristo leti napisal nek jezuit iz Dobrle vasi in se igra v postnem času. Vadili smo že nekaj scen, Erich pa mi je, ko je bil že na koncu z zdravjem, rekel: Upam, da boš celotnega igral. Odgovoril sem mu, da bom to naredil, če bo le kakorkoli mogoče.« Na žalost Poldej Zunder ni več mogel dokončati tega projekta. Huda bolezen je bila močnejša.

Po novi maši leta 1967 je Poldej Zunder prišel v Kotmaro vas za kaplana, nato pa za vzgojitelja v dijaški dom Mohorjeve. Rad je delal z mladino. Ljubil je šport, to že kot dijak na Plešivcu, kjer je hodil igrat nogomet tudi v Šentjanž, Hanzi Weiss pa je prihajal ponj z avtomobilom na Plešivec. Z dijaki v dijaškem domu Mohorjeve je poleg nogometnih tekem pri-pravljal igre in jim pomagal pri domačih nalogah. Hkrati pa je zaupal lavdatorju Stanku Wakounigu, da je bil to tudi čas, ko se je učil slovenščine. Stanko Wakounig: »Ker je bil tudi dušni pastir za celovške Slovence, je intenzivno pripravljal pridige, da se ne bi osmešil pred nunami, pred katerimi je imel precejšen respekt, saj so te govorile zelo lepo slovenščino.«

Leta 1970 je prišel za kaplana v Železno Kaplo, ki je – poleg Rebrce – postala njegov drugi dom. Prav tako je bil imenovan za mladinskega asistenta na dvojezičnem ozemlju. V njegovem času so bili mladinski dnevi Katoliške mladine prave manifestacije, hkrati pa je pri delu z mladino zmeraj znova naletel na prostorske težave. Stanko Wakounig: »Kot sooskrbniku rebrške fare so mu prišle ob pogledu na stare, razpadajoče zidove in čudovito lego Komende te misli: Tako lep kraj, neke vrste oaza z zemljišči okrog gradu, je predistiniran za uresničitev mladinskega centra.« In ko je kancler Kreisky prišel v narodnopolitično vročih 70. letih prejšnjega stoletja v Celovec, da bi pomiril ozračje, mu je Zunder napisal pismo in razložil načrt o prenovi starega gradu, kjer naj bi nastal kraj srečanja za otroke z dvojezičnega ozemlja. Kreisky se je takoj odzval in posredoval lepo vsoto za štart Mladinskega centra.

Mladinski center se je hitro razvil v eno samo zgodbo uspešnico. Ali kot je rekla Breda Varl na pogrebni slovesnosti s krškim škofom Jožetom Marketzem na čelu: »Rebrca je privabljala številne. Srednjeveški zidovi so bili napolnjeni s Poldetovimi idejami in dejanji, napolnjevale pa so jih tudi vonjave iz Aničine kuhinje, zeliščnega vrta, cvetja na grajskem dvorišču. Aničina vloga pa je bila še mnogo večja. Bila je neumorna sogovornica Poldetu in vsem nam, ki smo prihajali na Rebrco.« Tedni mladih umetnikov ob organizacijski podpori Krščanske kulturne zveze, srečanja z raznimi gledališkimi igralci, literati, skladatelji, dirigenti in pevci, skratka: Mladinski center se je razvil v pravo »rebrško družino«. Tam je Poldej Zunder sprejel tudi ljudi, ki so zaradi zatiranja morali bežati, kot npr. Tamilci iz Šrilanke, ali zaradi vojne pred več kot 30 leti v bivši Jugoslaviji. 

V Železni Kapli in okolici je Poldej Zunder zapustil globoko vrzel. S Kapelčani, predvsem z društveniki SPD »Zarja« je globoko oral na kulturnem polju, za kar se mu je prisrčno zahvalil predsednik »Zarje« Willi Ošina. Kapelčani so ga ljubili in cenili kot dobrega dušnega pastirja ter odprtega kulturnega ustvarjalca. Kapelčani in z njimi vsa ostala dvojezična Koroška ga bodo ohranili v častnem in hvaležnem spominu. Srečno, Poldej. Uživaj v nebeškem miru.