Tatjana Angerer (1932–2025)
Bogati ustvarjalki v spomin

»Na Koroško sem prišla z drugim možem (Alojzom Angererjem, o. p.). Bil je iz Južne Tirolske, za Koroško pa sva se odločila zato, ker sem jaz iz Slovenije in ker na Koroškem še živijo Slovenci. Tukaj sva torej imela oboje. Sprva sva živela ločeno, jaz v Ljubljani, kjer sem imela službo, mož pa je služboval na Koroškem in se ob vikendih vozil v Slovenijo. Delala sem kot založnica, ko je ‘moja’ založba nehala delovati, sem se odločila, da se možu pridružim v Avstriji.«

6.8.2025 Kotmara vas Köttmannsdorf Janko Kulmesch

Tako je Tatjana Angerer odgovorila leta 2022, ko je prelistala 90. list svoje bogate življenjske knjige, v pogovoru z urednico Novic Nadjo Volavšek Kurasch na vprašanje: Kako vas je pot vodila na Koroško? Vodila leta 1994 pot iz Ljubljane v deželo na senčni strani Karavank, na Gure, kjer sta si v Kotmari vasi z možem Alojzom Angererjem († 2017) zgradila hišo. Njen mož je bil izobražen, večjezičen teolog, naučil se je tudi slovensko in več let pel pri mešanem zboru Gallus, prav tako pa je bil reden dopisnik Našega tednika in Nedelje. Sama je Tatjana Angerer na Koroškem napisala 32 knjig, nekaj knjig pa že pred prihodom v svojo drugo domovino. V njej se je v sredo, 23. julija, v 93. letu starosti, iztekla tudi njena dolga življenjska pot, pot v znamenju bogate ustvarjalnosti ter ljubezni do pisane besede, ljudi in narave.

Njena prva knjiga je bila učbenik za biologijo, ki jo je napisala kot učiteljica biologije in kemije, ko je živela še v Sloveniji. Njena najljubša knjiga pa je bila, kot je ob svoji 90-letnici zaupala uredniku Nedelje Vincencu Gotthardtu, knjiga »Židovska 8«. V njej opisuje, zavedajoč se spoštljivega odnosa do prednikov, zgodovino očetove družine, ki je živela v Mariboru. V pogovoru z Nadjo Volavšek Kurasch pa je Tatjana Angerer pripovedovala:

»Ker so bili člani nemške manjšine, so morali zapustiti svoj dom. Odšli so v Gradec. Bili so težki časi, ki so ločili dva naroda. Oče je moral oditi, mama pa Slovenije ni hotela zapustiti, zato sta se ločila. Z mamo sem ostala v Sloveniji, oče pa je po preselitvi zbolel in umrl. Vojni čas me je kot otroka prizadel, nisem si upala povedati, da je moj oče Nemec ali da znam nemško. Tudi po vojni ne. Delala sem se, kot da ne razumem. Iz golega strahu. Če me je kdo vprašal po očetu, sem odgovorila, da je oče umrl.«

Na Koroškem jo je tedanji vodja Mohorjeve založbe Franc Kattnig povabil, naj v knjižni obliki zbere recepte starih jedi na Koroškem. Knjiga je izšla pod naslovom »Čisava župa, pisana pogača in še kaj«. Bila je prava uspešnica in prevedena tudi v nemščino. Nič manj zanimive niso bile tudi njene knjige, namenjene posredovanju znanja o rastlinah in naravi. Njeno geslo je bilo: poslušati naravo in ostati skromen. Pisala pa ni samo knjig za odrasle, pisala jih je tudi za otroke in dobila za to nagrado dežele Koroške. Prav tako je dobila priznanje »Dobra igrača« za igralne karte na temo zdravilne rastline, kjer je temo iz biologije povezala z jezikovno igro in je karte tudi sama ilustrirala. Nenazadnje pa je Tatjana Angerer dala tudi vedeti, da se je zelo dobro počutila tudi med koroškimi Slovenci in koroškimi Slovenkami. Večkrat je poudarila, da jih ceni predvsem »zaradi njihove trdnosti ter trme in zagnanosti.«

Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.