Gabrijela Stohr, roj. Smrtnik (1952–2024)
Bistričnikovi Gabrijeli v zadnje slovo

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J. W. Goethe) 

Deset otrok se je rodilo v družini Cite in Florija Smrtnik, a je v zadnjih štirih letih kar štirikrat obiskala kruta smrt Bistričnikove na Obirskem: leta 2020 kar dvakrat, ko sta vse prerano umrla hčerka Cita in sin Hanzi, februarja lani sin Stane – minuli petek, 5. julija, pa se je v bavarski prestolnici München vse prezgodaj končalo zemeljsko potovanje hčerke Gabrijele, poročene Stohr, rojene 22. februarja 1952.

 Po ljudski šoli je do 4. razreda obiskovala Slovensko gimnazijo in bi maturirala leta 1971. Kot njen nekdanji sošolec se še dobro spominjam njene prijaznosti ter njenega spoštljivega in veselega odnosa do gimnazijskih prijateljev in prijateljic. Po gimnazijskih letih se je Bistričnikova Gabrijela odločila sprva za frizersko pot in se izučila za frizerko v Železni Kapli. 

Ko je bila Gabrijela Smrtnik mlada 18 let, jo je poklicna in življenjska  pot vodila v München in je bavarska prestolnica postala njena druga domovina. V Münchnu je spoznala in vzljubila tudi svojega bodočega življenjskega sopotnika Willija Stohra, prav tako pa se je poklicno preobrazila in se zaposlila kot tajnica v večjem gospodarskem podjetju. S soprogom je tudi rada rajžala po svetu in uživala lepote drugih dežel. 

Hkrati je Bistričnikova Gabrijela do smrti ostala tesno povezana s svojo rodbino in koroško domovino izpod Obirja. Rada je obiskovala, še posebej ob večjih praznikih, svoje brate in sestre z družinami. Pa je pred osmimi leti prišel trenutek, ki je pri Bistričnikovi Gabrijeli povzročil globoko žalost: poslovil se je v večnost njen življenjski sopotnik Willi. Ob vsem tem se je njegova žena Gabrijela okoli 20 let tudi sama borila s hudim rakom – dokler ni minuli petek docela obnemogla in se podala na svojo zadnjo rajžo v kraljestvo večnega miru in pokoja.

Še nekaj dni prej, v nedeljo, 30. junija, so jo Bistričnikovi obiskali v bolnišnici in in ji v slovo prinesli zadnji pozdrav iz domovine. Na podobici pa so ob njenem slovesu namenili naslednje besede:

Ko je Bog videl,
da je postala pot predolga
in grič prestrm, dih pretežak,
Te je objel in dejal: 
»Pridi domov.«

 Vsem žalujočim velja iskreno sožalje.