Odvetnik Janko Tischler ml. (2. 4. 1958–10. 6. 2025)
Bil je budno pozoren, nemiren duh

Kakor strela z jasnega neba je usekala vest, kako hudo je zbolel odvetnik dr. Janko Tischler. V velikem tednu so ga operirali na trebušni slinavki. Sicer je bil poln pričakovanj, da mu bo uspelo premagati to zahrbtno bolezen. Optimizem in neuničljiva delovna vnema sta ga krepila v tem prizadevanju.

Janko se je rodil kot drugi od treh otrok v družini odvetnika Janka Tischlerja st. in njegove žene Marice (Marica, maturirala 1973; Janko, mat. 1976; Mirko Silvo, mat. 1979). Po maturi na Slovenski gimnaziji je odšel študirat pravo na graško univerzo. Študij je uspešno končal z doktoratom. Po pripravništvu v očetovi pisarni se je odločil za samo­stojno odvetniško pot. Deloval je na najrazličnejših pravnih področjih, poleg sodnega je zaobsegal predvsem gospodarstvo.

Ni ostal le na Koroškem in v Celovcu, delovanje je razširil v Slovenijo in na Balkan. Tako je odprl pisarne v Ljubljani, Zagrebu, v Bosni in Beogradu.

Kot vodja pisarne je bil sicer strog in zahteven, a je tudi zgledno skrbel za dobro ter prijetno delovno ozračje; povezanost je ostala tudi po odhodu sodelavcev in sodelavk. Slovel je po svoji gostoljubnosti, odprtosti ter razgledanosti.

Družino je ustvaril Janko z Dano, rojeno Wrolich, doma v gostilni pri Pušniku v Ločah. V Ločah sta si tudi sezidala družinski dom. Rodila sta se jima otroka Šira in Širon; oba sta odvetnika. Svojim vnukom je bil zgled in sidro. Bil je nadvse ponosen, pravi ljubeči stari oče.  

 Janko se je že od zgodnje mladosti budno zanimal za politiko ter za dogajanje v javnosti nasploh. Veliko se je družil s starim očetom, ravnateljem Joškom Tischlerjem, očetom Slovenske gimnazije (+ 1979). V razburkanih pa hrupnih 70-ih in 80-ih letih je, kakor tudi sošolci in sovrstniki, sodeloval pri manifestacijah za pravice koroških Slovencev. Pri tem je marsikatero skupil; med drugim sta bila z Dano zaprta. Ko je prišel oče Janko kot odvetnik, so še njega obrcali. Prav pogumen pa zanimiv je bil nastop njegovega 8. B razreda (razrednik Jože Wakounig, 8. A Franc David) pri maturi 1976. Maturanti so se prinesli v rjavih koroških oblekah, gvantih, v majicah z napisom »Koroški Slovenci – tujci v domovini«. To duhovito ter spodbudno samozavestno manifestacijo sta pozdravila tako nadzornik Valentin Inzko kakor tudi ravnatelj Pavle Zablatnik z dobrohotnim in zadovoljnim nasmehom. Oba sta čestitala.

Bil je budno pozoren, nemiren duh. Nepretrgano je iskal nove izzive, nove cilje, bil je kakor mornar na nemirnem morju, neprenehno v opreznem iskanju novih obal. Ob morju je iskal tudi mir. Globoko v srce se mu je zarastla, zakoreninila Istra. Tja ga je nenehno vleklo. 

Istra mu je postala čarobna pokrajina, kjer je, ob vsem svojem obilnem delu – delal je do zadnjega – iskal je in vedno našel mir, počitek. Kljub hudi bolezni in njenim mučnim posledicam se je še zadnjič odpeljal tja. Tam, na Špini pri Umagu, se mu je v torek, 10. rožnika 2025, popoldne prelomila roža življenja, tam je našel svoj zemeljski mir.  

Bog mu daj večni mir in pokoj. Naj Janko pri njem uživa večnost. Družini izrekamo iskreno sožalje.

Pogreb bo v soboto, 21. rožnika, ob 11.00 v Ločah ob Baškem jezeru.