Že 53 let je funkcionar pri Slovenskem atletskem klubu

Rojen je v družini, kjer je bil tiskarski poklic nekaj samoumevnega. »Moj oče je tudi bil v tem poklicu. Tudi dva strica sem imel v tem poklicu,« pove. Po štirih letih na gimnaziji se je zaposlil v tiskarni Drava, kjer je ostal skoraj 19 let, nato pa prestopil k Mohorjevi, kjer je na začetku 90. let prevzel vlogo vodje Mohorjeve tiskarne. Tam je delal vse do upokojitve, uradno leta 2020, čeprav je še danes občasno prisoten. »Enkrat na teden še grem v tiskarno,« pove z nasmehom.

Začel je kot črkostavec, v času, ko so strani knjig časopisov in plakatov še nastajale ročno. Delo je bilo natančno in zahtevno, popravki zamudni. »Če si v stolpcu naredil napako, je bilo treba cel stolpec na novo pretipkati.« Tehnološki razvoj je spremljal od blizu – od ročnega stavljenja do sodobnega digitalnega tiska. O vsakdanu v tiskarni pove: »V tiskarni smo vedno zadnji in moramo skrbeti, da pride do konca. Zmeraj smo gledali, da smo stvari izpeljali, tudi če je bilo že veliko prepozno.«

Pomemben del njegovega življenja je Slovenski atletski klub, do katerega je prišel kot navijač. »Nikoli nisem bil nogometaš, igrala pa sta moja mlajša brata Stanko in Gustl v Šmihelu.« Vzdušje ga je pritegnilo in že po enem letu, ko je bil navijač, so ga pri 16 letih povabili v odbor društva in poudarja, da je bil sprva »pač zraven«, brez posebne vloge. V teku let pa je bil predvsem aktiven kot blagajnik društva. 

Najmočnejši spomini so povezani s tekmami na celovškem stadionu, ko je SAK pred 30 leti uspel podvig v drugo avstrijsko ligo. »Bilo je dvakrat po 5000 ljudi – kakšno vzdušje je bilo takrat na teh dveh tekmah, neverjetno,« se spominja z žarečimi očmi. 

Za prihodnost SAK si Milan Blažej, ki je še del odbora, želi predvsem več domačih igralcev in navijačev ter športnega uspeha. Ob tem pa poudarja velik trud, ki ga funkcionarji vlagajo v delo kluba. »Boli, ko vidiš, koliko truda vlagamo odborniki vsa ta leta, pa potem ne funkcionira tako, kot si predstavljamo.« V klubu ostaja aktiven tudi danes, čeprav se zaveda, da so se razmere v nogometu močno spremenile. Opaža predvsem pomanjkanje domačega naraščaja in večje težave pri sestavljanju ekip. »Prej je vsak dal svojega otroka v klub, danes pa je tega veliko manj,« ugotavlja. Kljub temu poudarja, da se v SAK še vedno trudijo ohranjati slovensko prisotnost in delovanje kluba. »Mi bi veliko rajši imeli več domačih igralcev, samo ni tako enostavno,« pravi. 

Največ pa mu pomeni družina, ki mu daje oporo. Z ženo Miro imata tri hčere in vnuke, s katerimi zelo rad preživlja čas. »Ob četrtkih v glavnem paziva na vnuke,« pove. Prav družinska bližina je tista, ki jo najbolj ceni tudi ob praznikih. Božične dni bodo, kot pravi, preživeli skupaj doma. »Vse hčerke z družinami bodo pri nas, to bo lepo.«

Blažejeve osebne želje za božič so preproste in skromne: »Da ostanejo vsi zdravi.« Za naprej pa si želi: »Dokler gre, bi še rada šla z ženo na kakšno potovanje.«

Marca leta 2026 bo prelistal 70. list svoje bogate življenjske knjige. Pravi, da ga preseneča, »kako hitro čas mine«. Praznoval pa bo na treh krajih. »V tiskarni, pri SAK in doma z družino,« nam je povedal še ob koncu pogovora.