70-letnica Pepce Wakounig: Zaradi pritiska na vasi so jo odjavili od pouka slovenščine

Pepca Wakounig se je rodila leta 1956 kot četrta od petih otrok. Odraščala je Dvoru pri Šmihelu v stari hiši na majhni kmetiji pri Šumniku, p. d. Prenarju. »Doma smo vedno govorili slovensko,« pove. Ko je začela hoditi v ljudsko šolo, je bila sprva prijavljena k slovenščini. Po drugem letu pa so jo starši zaradi pritiska na vasi odjavili. »Še župnik je prišel v hišo,« se spominja. Šmihelski župnik in pliberški dekan Kristo Srienc bi bil zaradi odločitve zelo nejevoljen. »Sedeli smo v stari hiši in je rekel, da to pa ne gre.« Doma pa niso nehali govoriti slovensko. »Jezik je ostal.« Kasneje jo je pri tem utrdil tudi mož Andrej, ki ga je spoznala na Dunaju. On jo je spodbujal, naj bere slovenske knjige in govori slovensko. Tako je ostala povezana z jezikom, čeprav ga v šoli ni več imela. 

Ko je bila stara šest let, je družino zaznamovala huda tragedija. Brat Francej je bil star 14 let, ko se je ponesrečil. Opisuje ga kot dobrega in mirnega fanta, »takšnega, ki si ga imel rad,« pove s solznimi očmi. Mama ji je takrat rekla: »Angelci so ga vzeli v nebesa.« Pepca dodaja: »Mislila sem, da je bil on angel, ki je živel na svetu, in so ga zato vzeli k sebi.« Kmalu je zbolela tudi njena mama. »Od dvanajstega leta naprej smo že bili sami z očetom, ker je mama bolehala.« Oče je delal na gradbiščih po Avstriji, zato je velik del skrbi prevzela starejša sestra Erna. »Zelo sem ji hvaležna,« pravi. 

Po ljudski šoli je obiskovala glavno šolo v Pliberku in nato trgov­sko šolo v Celovcu. Pri 17 letih je odšla v London. »Tam sem delala kot au pair. Dopoldne sem bila pri družini, popoldne pa na kolidžu.« Po enem letu je odšla na Dunaj, kjer je štiri leta delala v privatni industrijski firmi. Opravljala je administrativna in računovodska dela. Leta 1979 se je poročila z Andrejem Wakounigom in se vrnila v Dvor, kjer je prevzela domačijo. Delala je kot računovodkinja v različnih podjetjih v okolici, vodila obračune plač, pri­pravljala bilance, skrbela za celotno knjigovodstvo in poleg službe bila samostojna podjetnica vse do upokojitve pri 58 letih. Ob vrnitvi v Dvor se je angažirano vključila v vaško skupnost. »Poleg družine in službe sta mi bila vaška skupnost in prijateljstvo vedno pri srcu,« pravi. Leta 1994 so vaščani začeli prirejati praznovanja za žegnanje. »Ko so vaško gostilno pri Pungratniku zaprli, se ljudje niso več srečavali. Zato smo to prevzeli vaščani. Pri teh srečanjih smo začeli zbirati denar za obnovo cerkve sv. Miklavža, ki je zame biser naše vasi.« Najprej so uredili fasado in streho, nato notranjost. Leta 1998 so postavili novo stolpno uro, za katero je narisala tudi načrte za kazalce. Kazalci na stolpni uri niso bili kupljeni »iz kataloga«, ampak so nastali tudi po njeni zamisli in raziskovanju. Ko so se v okviru vaške skupnosti odločili, da bodo leta 1998 postavili novo stolpno uro, se je Pepca zadeve lotila zelo temeljito. Pripoveduje, da je začela raziskovati, kakšni naj bi kazalci bili po videzu. Šla je v muzeje in si ogledovala stare cerkvene ure, da bi dobila občutek za obliko in velikost. Leta 2004 so obesili tudi nov zvon. »Vse smo zmogli le skupaj,« poudarja, »bilo je veliko prostovoljnega dela, velika skupnost ter s podporo fare in občine.« Poleg dolgoletnega dela v vaški skupnosti je vse do danes aktivna tudi v farnem svetu, v agrarni skupnosti Dvor in v hranilnem društvu. Že vrsto let pa sodeluje tudi pri regionalni listi Regi Bistrica, kjer ji je pomembno predvsem delo za dvojezičnost in za okolje.

Na vprašanje, kaj si poleg zdravja in miru še želi, ponosna mati hčerke Lucije in sina Borisa pove, da bi rada še veliko brala in potovala. »Maroko in nekaj azijskih držav bi si še rada ogledala.« 

Ob koncu pa nam je še povedala, da je njeno geslo: če pomagaš, boš tudi ti dobil pomoč.