Vesel sem, da imajo bokvarji še krape na Rozalskem žegnanju

Vladimir Beck oz. Burli, kot mu pravijo prijatelji in znanci, živi v Šmihelu. Odraščal je v Globasnici z bratoma Francejem (+) in Hanzejem ter sestrami Anico (+), Zofko, Rosemarie, Traudi in Marijo. Njihov oče, prav tako z imenom Vladimir, je bil po rodu Poljak. Že pred 2. svetovno vojno se je priselil na Koroško, spoznal se je na konje in delal za grofa v Železni Kapli. Poročil se je z Marijo Petrič, družina je najprej živela pri Mačku v Drveši vasi, kasneje so si dom ustvarili v Globasnici. Burli Beck je po šoli začel delati na gradbiščih, nato je bil več let na Tirolskem, kjer je pomagal graditi gondole in žičnice. Pred upokojitvijo je delal pri Liesnigu. Spoznal je bodočo ženo Kristo, Haninovo iz Šmihela. Rodili so se otroci Claudia, Alexandra, Christian, Marina in Tatjana. »Bil je malo predrzen, to mi je bilo všeč na njem,« pove Krista o možu in se nasmehne. Decembra letos bosta praznovala zlato poroko. Medtem ko je mož delal po gradbiščih, je Krista skrbela za družino. Ko je bilo malo več časa, se je pred upokojitvijo zaposlila še pri podjetju Elky v Šmihelu. Hišo sta si zgradila v Šmihelu ob vznožju gore svete Katarine.

Burli Beck je bil vsako leto na Rozalskem žegnanju, odkar lahko hodi. Nikoli ga ni izpustil. Pri 14 letih je na tem žegnanju prvič pomagal. Najprej mesarju Sebastjanu Smrečniku, kasneje mesarju Wölblu, potem pa še Čebulovemu Fricu in Šoštarjem. Stregel je gostom, pomagal pripravljati in peči klobase in prodajati pijačo. Na Rozalskem žegnanju se je včasih precej dogajalo, Burli Beck se spominja, da je bilo na Hemi tudi več kot 15 kramarjev in gostilničarjev, eno leto so celo razstavljali traktorje. »Bil je že kar majhen jormak, prišlo je sedem do osem tisoč ljudi,« se spominja. Kramarji so prihajali in odhajali, odkar se lahko Burli Beck spominja, je bil na Hemi lectar Stöckl iz Pliberka: »Bil je prvi zgoraj in zadnji, ki je pospravil.« A tudi Stöckla ni več. Burli Beck še danes pomaga globaškim bokvarjem, ki na Rozalskem žegnanju pečejo krape. Testo zameša globaški pek Greiner, na stojnici pa bokvarji pečejo sveže krape. Ne pomaga več pri pripravi in v strežbi, je pa zraven pri postavljanju šotora. Beck: »Prej se je žegnanje še nadaljevalo pri Gradišniku, kjer so še dolgo plesali. Pod lipo so skupaj stopili Podjunčani, Globašani in Šentlipšani in so zapeli. Najlepše je zame, če zapojejo stare slovenske pesmi.« Nekoč je ob Rozalskem žegnanju med sveto mašo zapadlo 10 cm snega. »Kar dolgo je trajalo, da smo avtomobile zvlekli s travnikov.« Danes prihaja bistveno manj ljudi na Rozalsko žegnanje, je pač manj romarjev, pravi Burli Beck: »Ljudi je manj, a vzdušje je domače in mirno. Prijetno je, kakor je zdaj. Rekel bi, da sem veren človek in lepo je, da zdaj zaradi zvočnikov lahko sv. maši prisluhnejo tudi pomagači na stojnicah.«

Burli Beck je vse življenje aktiven v društvih, nogomet je igral v Globasnici, bil je pri gasilcih. Leta 1992 so v Globasnici ustanovili društvo Bokvarji. Kot ustanovne člane Burli omenja še Lenca Krauta, Paula Kerta in Felixa Glinika. Društveniki pred veliko nočjo pripravijo bakle, drevesa podari kak kmet ali podjetnik. Danes šteje društvo kakih 25 članov, ki za velikonočno soboto v Globasnici priredijo pohod z baklami.