»Uspeh je v veliki meri odvisen od prejetih kart«

V veži pri sezuvanju čevljev najprej opazim velik gobelin angela, nato pa pri vstopu na hodnik opojno zadiši po pecivu, ki ga je spekla Cilka Cvelf. Skupaj s svojo sestro Cilko, njeno hčerko Andreo in vnukinjo Sanno Marko Steharnik živi v Nonči vasi. Poleg kuhinje v dnevni sobi Marka in njegovega prijatelja Alberta Kropa ravno ujamem pri šnopsanju v dvoje. Ali so to morda priprave na turnir kvartopircev, ki bo v nedeljo, 8. februarja v pliberškem kulturnem domu? »Na turnir sicer greva igrat, uspeh pa je v veliki meri odvisen od prejetih kart. Zgodilo se mi je že, da sem v prvi rundi izgubil 0:9, nato pa na koncu zmagal na turnirju.« Marko in Albert se bosta na turnirju pridružila eni od prijavljenih ekip s premalo člani. Kot pove Albert, mora v ekipi za uspeh na turnirju biti »najmanj pet igralcev«. In kdo bo po mnenju Marka Steharnika, zmagovalca iz let 2015 in 2016, letos zmagal na kvartopirskem turnirju v Pliberku? »Gotovo kdo iz Slovenije,« je prepričan.

Marko se je kot »pošobernik«, zadnji od enajstih otrok, rodil v Žvabeku. Oče in mama sta delala na domači kmetiji. Za mehanika se je Marko izučil pri podjetju Schneider v Drveši vasi, »danes je tam Igerc«, v Celovcu je opravil še tečaj za gradnjo z jeklom in aluminijem. A po vajeništvu, letu dni dela pri Schneiderju in vojski je v nadaljnjem življenju v libuški delavnici v prostem času popravljal avtomobile prijateljem in znancem, obrabljene gume pa prodajal čez mejo v tedanjo Jugoslavijo. »Če Marko, ki se je vse življenje nesebično razdajal, ne pride po smrti v nebesa, potem nihče ne pride v nebesa,« pripomni o svojem bratu Marku sestra Cilka Cvelf. Dve leti je Marko s tedanjo prijateljico živel v Celju, a se ni nikoli poročil, saj »ni bilo časa«. 20 let je delal kot rudar in strojnik v tunelu na Predarlskem, upokojil pa se je kot zidar pri podjetju Stratznig iz Šentandraža. »Pogosto sem v Žvabeku do pol treh zjutraj kvartal, nato pa se odpeljal na delovišče dunajskega UNO mesta. Tam sem kot zidar dve leti delal strope, prage in polagal razne napeljave. Za večino teh voženj ne vem, kako mi je sploh uspelo pripeljati do Dunaja.« Na vprašanje, kdaj je pomagal pri postavitvi UNO mesta, Marko odvrne, da »tedaj, ko se je zrušil Cesarski most« (Reichsbrücke). Poizvedba na internetu pokaže, da se je omenjeni most zrušil 1. avgusta 1976. »Najtežjih pa je bilo tistih 20 let v tunelu,« se spominja Marko. Danes Marko vrtnari, kvarta s prijatelji in že 40 let pomaga pri globaških bokvarjih.   

Odkar je Marka pred tremi leti zadela srčna kap, nima več kontrole nad svojim glasom. Prej je pel pri Podjuni in v globaškem moškem zboru, »čudno fajn ljudje so, rad sem bil tam, a zdaj ne morem več držati glasu«. Pel je 1. bas, a tudi 2. tenor, spodbujal ga je zborovodja Janez Petjak. »V Žvabeku sem pel na vsakem drugem pogrebu, nazadnje za gospo Zechner.« Kot igralec je nastopil v igri »Požganica« v Spodnjih Vinarah, pa tudi v opereti »Miklavž prihaja« v Pliberku. Že 50 let je aktiven pri Enotni listi, še posebej se je legendarni golman številnih koroških klubov angažiral pri teniškem igrišču v Nonči vasi. Zelo rad se s svojo hudičevko (Teufelsgeige), na katero je nekoč igral v orkestru pri KD Holmec, udeležuje srečanja vižarjev na Svetem mestu nad njegovim domačim Žvabekom. Udeležil se je že prvega srečanja na domačiji pri Škofu, »tam je bil doma moj stari ata«. Poleg šnopsa je nekoč igral tudi tarok, preferanso, poker in Black Jack, »und das Geld war weg«. Kaj pa je potrebno za zmago pri kvartanju? »Dobra pamet.«