Umetnik, ki ga odlikujeta doslednost in verodostojnost

Ko sem Valentina Omana vprašal, kaj je najbolj vplivalo na to, da se tako močno zavzema za slovensko narodno skupnost in slovenščino, se je njegov odgovor glasil: »Jörg Haider, ko sem videl, kaj dela glede dvojezičnih napisov z mojo kulturno dediščino. To ni samo kulturna dediščina koroških Slovencev, temveč cele Koroške.« Ob drugi priložnosti pa je Valentin Oman, ki ga, kot sam poudarja v pogovoru z Novicami, »umetnost zaradi umetnosti ne zanima«, rekel: »Če ne bi bilo Slovencev, bi na Koroškem morali jodlati.« 

Omanovo zavzemanje za pravice koroških Slovenk in Slovencev je na vsak način več ko verodostojno, ker je tudi dosleden. Ko je vladal Haider, Oman iz protesta proti njegovi politiki 13 let ni sodeloval z uradno Koroško. Prav tako ni vzel nobenega uradnega naročila (»ni bilo enostavno«). Šele po Haiderjevi smrti leta 2008 se je spet odločil za razstavo – v Beljaku in s katalogom »Nazaj«.

Rojen 14. decembra 1935 v Štebnu pri Maloščah je doraščal v družini, v kateri se je govorilo v slovenskem narečju in tudi nemško (»stara mama ni znala slovensko«). Po gimnaziji na Plešivcu so doma vsi pričakovali, da bo postal duhovnik. Toda že star pregovor pravi: Človek obrača, Bog obrne. Kot znano, Valentina Omana, ki poleg slik ustvarja tudi freske ter reliefe iz betona, aluminija in brona, pot ni vodila v celovško bogoslovje, temveč na Akademijo za uporabno umetnost na Dunaju.  

Na Dunaju, kjer se je kot študent preživljal z lastnim delom, »sem skoraj izgubil slovenščino. Bil sem deloma že asimiliran, ker nisem imel nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal slovensko«. Temu primerno velike so bile na začetku tudi težave, ko je šlo za sodelovanje v Sloveniji.

Za umetnika Omana, katerega stvaritve odmevajo daleč preko avstrijskih meja, je prav tako nesporno: vsak umenik mora tudi politično razmišljati. Pri tem ga še posebej zaposlujejo vojne z vsemi krvavimi in groznimi posledicami za ljudi, ki so izpostavljeni vojnim grozotam. V tem smislu je tematiziral tudi vojne v Ukrajini (»In memoriam Ukraina«), v bivši Jugoslaviji (»Piranski križev pot«) in na Bližnjem vzhodu oz. v Palestini.

Nenazadnje pa je politično razmišljanje velikega umetnika iz Štebna vodilo tudi pri njegovem ustvarjanju, ko je v javnosti zagotovil slovenska imena tudi tistim krajem, ki so jih v zakonu o dvojezičnih krajevnih napisih zamolčali. Dvojezičnih krajev je 836, v zakonu pa jih upoštevajo samo 164. Zato se je Valentin Oman odločil tudi za projekt »800 plus« – za 13 bronastih stel, na katerih so ovekovečena vsa dvojezična krajevna imena. Štiri so jih postavili že maja letos, ob odkritju je bil med govorniki tudi Peter Kaiser. Oman: »Za nadaljnjih šest imamo že sponzorje, za tri še ne. Upam, da bomo manjkajoče stele postavili naslednje leto v celovškem Evropskem parku.«  

Sploh pa je za Valentina Omana v ospredju njegovih del človek. S svojimi deli je zapustil sledove tudi v številnih cerkvah. Ali, kot sam pravi: »Hvala bogu, da sem lahko v sakralnem prostoru slikal, čeprav nisem slikal svetnikov.« Sicer pa je njegov največji prijatelj atelje. Na žalost se je te dni v ateljeju ponesrečil in mu iz vsega srca želimo, da bi čimprej okreval.