Učiteljica, ki je kot pevka našla svojo srečo na odru

V projektu Ljubke ljudske se slovenska ljudska pesem sreča z drznejšimi aranžmaji, nenavadnimi instrumenti ter dialekti z vseh koncev slovenskega prostora, pa tudi iz zamejstva – npr. s koroško pesmijo Kje so tiste stezice.

»Opravka z glasbo imam vsak dan. Je bistveni steber mojega življenja. V bistvu že celo življenje pojem,« pravi Oraže, ki že 14 let poučuje na ljudski šoli v Borovljah. Poje v avtomobilu, ne glede na to, ali je dobre ali slabe volje. Domači menda točno vedo, kdaj se pripelje domov, saj najprej zaslišijo glasbo in šele nato vidijo avto. V pogovoru poudari tudi zelo osebno izkušnjo: ko jo je kot otroka bilo strah teme, je pela, ker je imela občutek, da petje vse nevarnosti odvrne stran od nje.

Posluša vse glasbene stile in ob tem redno tudi poje – od slovenskih popevk do skupin U2 in Coldplay. Včasih pa tudi Sepulturo. Izbira glasbe je odvisna od počutja, pravi.

Rada kolesari in zahaja v gore, kar je pogo­sto zelo naporno. Ko je najtežje in ima občutek, da ne zmore več, preprosto začne peti, saj ji v takšnih trenutkih ostane le še glasba. Ta ji daje dodatno moč, da lahko nadaljuje – bodisi s hojo bodisi s poganjanjem naprej. 

Oraže že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Pevskega društva Sele, pred tem pa je bila članica mladinskega zbora. Z velikim veseljem vodi tudi šolski zbor ljudske šole v Borovljah, v katerem je prijavljenih 35 otrok.

Otroci so po njenih besedah zelo odprti in neobremenjeni, zato z njimi zelo rada dela. »Zanje ni nič pretežko – stopijo pred druge in zapojejo brez vsakršnega strahu,« še dodaja.

Petje je bilo v družini Kvadnik po besedah Anje Oraže položeno v zibelko vsem otrokom. Poleg Anje, ki je najmlajša, v mešanem pevskem zboru Pevskega društva Sele pojejo tudi sestra Mirja ter brata Marko in Peter. Mama Marija društvu predseduje in je Anjo že v zgodnjem otroštvu naučila nešteto pesmi.

»Kamorkoli smo se peljali, smo peli in molili,« se spominja Oraže. Še danes radi zapojejo, kadar se zberejo skupaj. Oče Tomi sicer ne poje v zboru, a ob družinskih srečanjih se petju z veseljem pridruži.

»Malo je situacij, ko si lahko z najbližjimi tako globoko povezan,« še dodaja Oraže.

Del zasedbe Gala Gjurina je postala po naključju. Gjurina, ki ga pozna še od njegovega prvega nastopa v Selah leta 2015, je prosila, naj aranžira playback glasbo za otroško gledališko skupino. Med nastajanjem glasbe ji je zaigral prvo aranžirano ljudsko pesem Sijaj, sijaj, sončece in jo vprašal, ali bi želela sodelovati kot vokalistka v glasbenem projektu Ljubke ljudske – zgodbe o Slovenkah.

Od leta 2024 skupina s koncerti nastopa po vsej Sloveniji in tudi v Kanadi, saj ima Gjurin slovensko-kanadske korenine. 

V Kanadi so odigrali več koncertov, Oraže pa je imela med lanskimi jesenskimi počitnicami na voljo le en prost teden, zato se je lahko udeležila le enega nastopa v bližini Toronta. Prav tam je doživela preblisk in spoznala, kaj zanjo pomeni sreča – v tistem trenutku si ni znala predstavljati nobenega drugega kraja, kjer bi raje bila, kot prav na odru.

Koncert v Selah bo po opisu sogovornice mirnejši, ljudje bodo sedeli. Program vključuje dvanajst pesmi iz projekta Ljubke ljudske ter nekaj Galovih uspešnic. Predvidena je tudi pavza, med katero je mogoče kaj popiti in se družiti, nato pa se večer nadaljuje z drugo polovico programa.