Učiteljica, avtorica in jahalka

Alexandra Sanna 11 let poučuje slovenski in italijanski jezik na Ljudski šoli Lipa ob Vrbi. Do študija ni imela drugega stika s slovenskim jezikom kakor pa z babico  iz Poklanč po mamini strani in starima staršema po očetovi strani, ki sta živela v Blačah. Po koncu študija na Pedagoški visoki šoli je želela izboljšati svojo slovenščino, »ker je del ziljske doline, del ziljske kulture, saj je tam globoko zakoreninjena«. Starši so ji, ko je bila stara 21 let, omogočili enoletno bivanje v Ljubljani, povezano z izpopolnjevanjem na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki deluje v okviru Filozofske fakultete Ljubljana.  Sprva je med študijem v Celovcu izbrala italijanščino kot dodatni predmet, po Ljubljani je  začela z izobraževanjem za dvojezični pouk. Naj še omenim, da je med izpopolnjevanjem v slovenščini v Ljubljani spoznala svojega moža, tedaj študenta politologije, ki prihaja s Sardinije. 

Danes z možem živita v Beljaku, po Ljubljani sta skupaj živela že v Kranjski Gori, kjer je Alexandra eno leto delala kot učiteljica nemščine. »Poučevala sem starejše učence in učenke, stare 14 let, 15 let, to je bilo zame novo. Ampak sem dobila res super izkušnje in malo sem se počutila kot v Ameriki. Dobili smo tudi toplo malico in vse je bilo tako veliko, recimo telovadnica je bila za avstrijske razmere ogromna,« se spominja dela na osnovni šoli v Kranjski Gori. Alexandra prosti čas preživlja v naravi na Zilji s svojim islandskim konjem.

Konji, predvsem noriški, so sicer že od pamtiveka del Zilje, a se je ljubezen do konjev v Alexandrinem otroštvu razvila v Galiciji. »Tam sem imela prijateljico, ki je jahala. Potem sem nekoč med počitnicami spala pri prijateljici in ona je rekla, da gre zdaj jahat. Vprašala sem mamo, ali bi lahko šla z njo, in je privolila. Posebej sem vzljubila island­ske konje. Pred tremi leti je imel moj bratranec novo prijateljico, lastnico islandskega konja. Sedla sem nanj in se takoj spet zaljubila v jahanje.« Kake tri mesece kasneje si je izpolnila otroške sanje z nakupom lastnega islandskega konja, stare konjske rase manjše postave, ki je na Islandijo prispela z vikingi.  »Ko delaš s konjem, ti ni treba govoriti, pa te razume, saj čuti, kako si in kaj potrebuješ. To je nekaj zelo posebnega.«  Najraje se s svojim konjem odpravi na treking po Zilji, ki se ravno v pomladnem času kaže kot posebej zelena in razcvetena.

Alexandra je razredna učiteljica dvojezičnega razreda in poučuje tudi italijanščino na večjezični ljudski šoli Lipa ob Vrbi, ki jo vodi Elvira Sabotnik. Šolarje tam poučujejo v nemškem, slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku. Pred dvema letoma sta nekdanji ravnatelj Christian Zeichen in Elvira Sabotnik za številne izobraževalne projekte, izvedene s šolarji, prejel nagrado za človekove pravice dežele Koroške. Tudi zadnji dve leti šola ne počiva. T. i. bralne babice, naravne govorke navedenih štirih jezikov, redno obiskujejo šolarke in šolarje, pri katerih spodbujajo veselje do branja. Šola dvakrat na leto sodeluje pri organizaciji kmečke tržnice z razstavljalci iz alpsko-jadranskega prostora. Projekt »Bärenstark« (vodstvo Lissi Mörtl), krepijo odpornost, samozavest in socialne kompetence otrok. 

Skupaj s Tatjano Vučajnk, Janjo Einspieler in Evo Hartmann je Sanna soavtorica novega učbenika in delovnega zvezka za opismenjevanje, imenovanega priLetimo. »Zelo važno nam je, da bi bil učbenik primeren za otroke z različnim predznanjem slovenščine. Zato ima dve različni jezikovni ravni. Tako lahko podpira otroke z več znanja in tudi otroke, ki nimajo predznanja v slovenščini. Učbenik vsebuje raznolike vaje, avtentična besedila, avtorske pesmi Sama Wakouniga, slušne vaje s pomočjo OR kode, pa tudi veliko vaj za sporazumevanje in komunikacijo.« Razvoj novega učbenika je podprlo Zvezno ministrstvo za šolstvo in izobraževanje.