Rosi Hobel: »Jaz živim za kulturo«

Z domačimi Vogrčami je Rosi Hobel, rojena Kristan, vse življenje tesno povezana, rojstne vasi ni nikoli zapustila. Kot edinka je leta 1953 na domačiji pri Trapu zagledala luč sveta. Še danes živi na mali kmetiji, ki jo je podedovala od mame Marije. »V Vogrčah sem bila krščena, tukaj sem prejela zakramenta obhajila in birme, se poročila in zdaj me čaka le še nekaj, itak veš,« se nasmehne Rosi. Po šoli se je pri Treunu v Pliberku izučila za frizerko. Bodočega moža Michaela Hobla, ki se je nekoč z mopedom pripeljal k njej na vas, je spoznala ob družabnosti po majniški pobožnosti, ki jo je vaški župnik Vinko Zaletel (1912-1995) takrat v Vogrčah v maju prirejal vsak dan. Rosi in Michael sta se poročila leta 1977. Doma stadogradila hišo, mož Michael je delal kot zidar, Rosi pa je bila kmetica in je skrbela za družino, ki je na koncu postala večja, kot si je to sprva predstavljala. 

Ker se zakoncema po 15 skupnih letih ni izpolnila želja po lastnih otrocih, je Rosi šla na urad za mladino (Jugendamt) in tam povedala, da je pripravljena posvojti otroka. »Kmalu so me poklicali, da imajo ubogo 21 mesecev staro deklico, in rekli, ali je ne bi vzela k sebi. Takoj sem rekla: ja, pripeljite jo. Nekaj mesecev zatem je zopet zvonil telefon, imeli so še 10 mesecev starega fanta.« Tako sta Rosi in Michael Hobel leta 1988 postala starša hčerke Sabrine in sina Daniela. Komaj leto kasneje se jima je pridružila še »lastna« hčerka Rosamarija, sledila sta Mihej (1992) in Martina (1994). »Na koncu sem si mislila, koliko jih pa še bo,« se smeji Rosi Hobel. »Nikoli nisem razlikovala med adoptiranimi in 'lastnimi' otroki. Takoj sem jih vzljubila, vsi so vedno bili moji otroci in bodo vedno ostali moji,« s solzami v očeh pove Rosi. Danes je že ponosna babica šestih vnukinj in vnukov.

V stik z igro je Rosi Hobel prišla v ljudski šoli v Vogrčah, ki je danes ni več. »Dvakrat v letu smo z župnikom Zaletelom naštudirali igrico, ob materinskem dnevu ali drugih priložnostih.« Od tedaj je Rosi Hobel sodelovala v igrah na vasi in pri vseh igrah ali pustnih kabaretih domačega društva KKD Vogrče. »Nikoli pa nisem prevzela glavne vloge, ker so drugi bolj sposobni. Imela pa sem z maskami in frizurami toliko dela, da bolj zahtevne vloge itak ne bi mogla prevzeti.« Rosi s hvaležnostjo omenja predsednika KKD Vogrče Pepeja Polesniga in Lojza Kerbitza (»bil je enkraten«) ter zdajšnjo predsednico Vereno Jamer, »ki je zelo zagnana in dobro dela«. Tudi mladinske skupine je Rosi spremljala po gostovanjih po Sloveniji. Rosi pravi, da »živi za kulturo. Moja želja je, da bi to šlo naprej. Počasi vidim, da starejši ne moremo več in upam, da se bo mladina odločila, da bo nadaljevala.« Priznava, da je danes težje nagovoriti mlade za igranje. »Eden ima nogomet, druga balet, tretji je pri mladih gasilcih, ob različnih časih imajo šolo. Otroci imajo dandanes preveč terminov,« je prepričana Rosi Hobel.  

Pri srcu je Rosi Hobel tudi ohranjanje slovenske materinščine. Če je volja, se jo da ohraniti tudi v nemškem okolju. »Hčerka Sabrina živi z možem Stefanom na Dunaju. Njuni hčerkici od rojstva govorita le slovensko. Ko je vnukinja prišla v otroško varstvo, ni znala besede nemško. Danes deklici obvladata oba jezika,« je ponosna babica Rosi Hobel: »Pomembno je, da ohranimo domačo besedo in identiteto. Že moja mati je rekla, več znaš, več veljaš, to pa danes že sploh velja.«

Rosi Hobel najraje potuje, gre na križarjenje. Večkrat v letu rajžata z najboljšo prijateljico Nado Roschitz. »Nikoli se še nisva skregali, poznava se že 50 let. Tako prijateljico moraš šele najti.« Rosi Hobel trenutno najbolj veseli, da bo lahko kmalu vzela v naročje sedmega vnuka. Hvaležna je, da jo otroci redno obiskujejo: »Da je zmirem kjiri štu.«