Pogrškega Shakespeara so nemško učili s klofutami

Jaz sem Rotarjev Hanzej, Wuttej iz Pogrč. Čez dan mislim, delam in snemam. Zvečer pa tisto zapišem, kar mi čez dan pade v glavo. Tako se v pesmi Saj me že vsi poznate predstavi avtor dveh v samozaložbi izdanih pesniških zbirk. Hanzej je vse življenje delal kot zidar, zato se omenjena pesem tudi konča z verzoma Danes me veseli, da vam smem tu na bagerju spet kaj prebrati. Če bi še živel, bi nad temi, pa tudi drugimi verzi strmel njegov ljudskošolski učitelj, ki ga je zaradi neznanja nemščine pustil še eno leto sedeti v klopi prvega razreda. »Sosed je potem za mano prišel. V drugem razredu me je pa on počakal, da sva spet oba bila v istem razredu.« Ob vstopu v dnevno sobo mi Hanzej pokaže na naslanjač pred vrati na teraso. »Odtod najraje opazujem ptice, ki se prihajajo hranit na lipico pred hišo,« pove in me povabi za mizo. Obir, na katerega imata z ženo Natalie čudovit razgled iz dnevne sobe, je na dan obiska skrit v gosti megli in oblakih. V zakonu sta dobila štiri hčerke, ponosna sta tudi na osem vnukinj in vnukov in dva pravnuka.

Hanzej Wuttej se je na domu kmečkima staršema rodil kot drugi od devetih otrok. Rotarjev oče je bil med 2. svetovno vojno mobiliziran v vermaht in ranjen pri Stalingradu. Po okrevanju doma so ga oblasti poslale nazaj na rusko fronto, a se je tedaj nemška vojska že umikala, od njegove nekdanje kompanije pa ni bilo več nikogar med živimi. Domov na Koroško se je oče leta 1945 vrnil iz ruskega ujetništva. Dve leti kasneje se je rodil sin Hanzej. »Če bi še enkrat živel in bi se bolje učil, da bi lahko šel študirat, bi bil verjetno fajmošter,« hudomušno pristavi Hanzej. »Večina koroških slovenskih otrok nas je, ko smo prišli v šolo, znala samo slovensko domače. V šoli so me nemško učili s klofutami.« Rotarjevo kmetijo je prevzel najstarejši brat, danes jo vodijo njegovi otroci.

Po končani ljudski šoli se je Hanzej za zidarja učil pri mojstru Gomerniku v Sinči vasi. Kasneje je imel lastno podjetje s tremi zaposlenimi. Največ je zidal zasebne hiše, pomagal pa je tudi pri gradnji stropov pod streho hotela Obir. Pesmi je dolgoletni pevec MePZ Danica začel pisati po poroki z Natalio Rossman iz Lovank, s katero sta se vzela leta 1971. Do njihove izdaje je prišlo tri desetletja kasneje. In sicer tedaj, ko je Hanzej svoje pesmi med zidarskimi deli na hiši v Osojnici na Gurah pokazal pokojnemu Janku Messnerju, ki je prispeval spremno besedo k prvi knjigi. V tej Messner piše: »Wuttejeva pesniška beseda je naravna, pristna, ni sprenevedasta, noče biti 'boljša', je kakor ržen kruh iz domače kruhapeke, ki ga na Koroškem skoraj ne najdeš več.« Hanzejevo pesem Naše življenje traja samo en teden je Messner primerjal s Shakespearovo Seven ages of men, ki je Hanzej ni nikoli bral. Takole v Našem življenju razmišlja pogrški Shakespeare: V ponedeljek prideš na svet. V torek greš v šolo. V sredo si poiščeš ženo. V četrtek se oženiš. V petek paziš na otroke. V soboto pazijo otroci nate, v nedeljo pa greš po riti k maši.

V Hanzejevi mladosti posameznih posesti v Pogrčah še niso delili plotovi in žive meje. Kot piše v pesmi Meja: Strašno se je pogovarjati s sosedom, če ga ne vidiš. To ni drugače kakor na britofu: nobene duše tam ne vidiš. Kulturne prireditve, posebej pustne, rad obiskuje v Železni Kapli. Je reden gost na prireditvah SPD  Danica, zahaja pa tudi na društvene prireditve v Žitari vasi, Globasnici in Pliberku. Bralec Novic in cerkveni pevec si s penzionisti rad privošči oddih v termah v Moravcih. Iskriv in duhovit možakar ima naslednji nasvet za krajši čas pri mašah: »Fajmošter pravi, da kdor pri maši poje, dvakrat moli, zato mi v cerkvi ni treba tako dolgo žebrati.«