Petje in poučevanje sta njeni veliki ljubezni

»Tekmovanja smo se udeležili s ciljem, da pridemo v finale. To nam je uspelo in rekli smo si, da nam je važno, da uživamo v glasbi, da uživamo na odru in da nas ljudje spoznajo. Občutek je bil neverjeten. Ko nam je žirant podal strokovno mnenje in nas povabil na festival Voices of Spirit v Gradec, nismo čisto dojeli,« vzhičeno pove Elena. S Kristino Sturm, ki je tudi umetniška vodja skupine, pojeta sopran, Helena Gregorn Boškin in Ana Smrtnik-Einspieler pojeta alt, Tomaž Boškin in Simon Kummer tenor, Izidor Sturm in Andi Smrtnik pa bas. Poleg ljubezni do glasbe jih povezuje tudi tesno prijateljstvo, v skupini pa so tudi trije pari. »Vsak od nas poje v različnih zborih. Skupaj smo prepevali v zboru KSŠŠK in želeli skupaj ustvarjati še naprej, zato smo leta 2022 ustanovili Oktakord,« pripoveduje Elena. 

Nastopali so že po koroških in mednarodnih odrih, aprila 2025 pa so imeli v Pliberku svoj prvi samostojni koncert in izdali svojo prvo zgoščenko. 4., 5. in 6. decembra pa bodo imeli koncert v iKultu.

Elena se je že kot otrok rada ukvarjala z glasbo. Igrala je kitaro in pela v otroškem, nato v mladinskem zboru Danica, zdaj pa poje v mešanem zboru Danica in vodi otroški zbor Zvezdice. Nikoli pa ni razmišljala o karieri v glasbi.

»Vedno sem želela biti učiteljica. Že kot otrok sem, ko sem začela hoditi v šolo, ugotovila, da je to moj sanjski poklic,« se spominja Elena. »Kot mladinka sem pomagala pri zboru Zvezdice in na Tednu mladih umetnikov na Rebrci. Delo z otroki me res veseli.« Do­študirala je na Pedagoški visoki šoli v Celovcu in eno leto poučevala, potem pa odšla na podiplomski študij nemščine kot drugi oz. tuji jezik na Dunaj. Zaradi pandemije pa je študij dokončala na daljavo in ob tem poučevala na Koroškem. 

Leta 2023 je za pet mesecev odpotovala v Auckland na Novo Zelandijo, kjer je na univerzi poučevala nemščino. »To je bila čisto posebna izkušnja zame, saj sem tedaj prvič poučevala študente. Ampak človek nikoli ne ve, kaj bo prinesel čas.« 

Nova Zelandija jo je očarala. »Pokrajina je neverjetno lepa. Ob koncih tedna sem si poskušala ogledati čimveč severnega in južnega otoka. Zanimivo mi je bilo spoznati domačine in njihovo kulturo. Tudi tam obstaja manjšina, imenujejo se Maori. Tako kot mi, koroške Slovenke in Slovenci, se morajo boriti za pravice, a se mi zdi, da so dosegli več. Maori je tam uradni jezik, maorski napisi so npr. na avtobusu in na univerzi. Njihova kultura in jezik sta v javnosti zelo prezentna, pa tudi v muzejih in njihovih vasicah ju je moč pobliže spoznati. 

Na univerzi sem spoznala maorsko dekle in tudi preko nje prišla v stik z njihovo kulturo. Nisem se naučila maorščine, jezik je popolnoma drugačen od jezikov, ki jih poznamo tukaj. Sem pa od tam prinesla maorsko pesem, ki smo se jo naučili z Oktakordom. 

Na vprašanje, ali je po prihodu na Koroško doživela kulturni šok, smeje odkima in odvrne: » Ko si dlje časa na poti, te skrbi, da boš doma veliko zamudil, a ni tako. Potovanje je nekaj čisto drugega kot vsakdanje življenje in te obogati na svojevrsten način.« Na poti domov si je ogledala tudi Avstralijo, Tajsko in Bangkok. Poleg potovanja, poučevanja in petja zelo rada smuča.