Pesnica s sinom znova na sledi občutju sreče v trenutku

Leta 2021 je Verena Gotthardt na branju za nagrado Ingeborg Bach­mann sodelovala s tedaj še neobjavljenim besedilom »Die jüngste Zeit«. Preden se je iz tega razvila prav posebna zbirka kratkih zgodb, je Verena vmes končala študij umetniške fotografije (2022), izdala pesniško zbirko »lass mir die Ahnung von gestern« (Bibliothek der Provinz, 2023) v nemškem jeziku, razstavljala svoje fotografije v dunajskem Botaničnem vrtu in postala mama. S part­nerjem in skupnim sinkom Leonisom pesnica, fotografinja in pisateljica živi na Dunaju. »Zdaj, ko imava majhnega otroka, precej občutiva oddaljenost starih staršev, saj njegovi živijo v Linzu, moji pa na Koroškem. Moj prijatelj je bil prvi mesec doma z mano in dojenčkom.« Veliko ji pomeni skupni čas s prvorojencem, ki bo šel jeseni v vrtec. Zdaj zanj skrbi predvsem Verena, medtem ko partner podpira njo. »Prej sem mislila, dobro, imaš enega otroka in lahko še vedno vse tako delaš, kot delaš. A nisem mislila na to, da je treba tega otroka dan in noč držati in da potem nimam prostih rok, da bi kaj napisala, pa tudi, da v glavi nimam za literaturo uporabnih misli.« Po drugi strani pa je sinovo otroštvo velik navdih za prepuščanje trenutku. »Sin gleda ptice, se vsakič razveseli in je, kot da bi prvič gledal ptice. Ali pa gleda kamenček, ga previdno vzame v roko in ga spet položi na tla kot nekaj prav posebnega. Zdi se mi, da je treba to bolj resno vzeti.«

Čisto zrenje trenutka odlikuje tudi kratke zgodbe v zbirki »Die jüngste Zeit«. »Zdaj, ko gledam otroka, se spominjam, kako sem prej gledala svet pred časom socialnih omrežij. V svoji zadnji zbirki zgodb pišem o minljivosti časa, trenutka, telesa, a brez drame ali obžalovanja. Enostavno dan preide v noč. In potem pride spet dan in mi to opazujemo in gledamo, medtem ko se reči razvijajo pred našimi očmi. In mi lahko samo opazujemo in to nekako akceptiramo. Zelo težko mi je opisovati knjigo, ker v tem smislu nima vsebine, ampak gre bolj za občutenje bežnosti trenutka, za nekaj, za kar je težko najti besede.«

Kot sama pravi, je tak pristop k pisanju podoben pristopu k umetniški fotografiji. »Če delaš fotografijo, kot jo delam jaz, zelo dolgo enostavno gledaš in potem, ko pride pravi trenutek, pritisneš na sprožilec in ujameš ta prelomni trenutek. Ne veš sicer, kaj te prižene k določeni fotografiji, ampak to je prav to.« Pa sta zato njen pogled in pisava ženska? »Mislim, da ni ženske in moške pisave, da je veliko odvisno od tega, kako si odraščal. Recimo ruski pisatelj Andrei Bitov piše o izkušnji vetra na podoben način, kot počnem to jaz. Če bi enostavno vzeli njegovo besedilo 'Leben bei windigem Wetter' in ga brali, kakršno je, verjetno sploh ne bi vedeli, ali ga je napisal moški ali ženska.« 

Pred porodom je bila Verena 20 ur na teden zaposlena v butiku z oblačili, ki jih je s svojimi fotografijami predstavljala na socialnih omrežjih, 20 ur pa »sem se ukvarjala z umetniško fotografijo, pisala pesmi in literarna besedila za časopise«. V otroštvu je želela postati pevka. S Koroško na Dunaju stik ohranja preko prijateljic, Nedelje in Slovenskega sporeda ORF, iz Slovenije na njen dom prihaja literarna revija Lud Literatura. Kot pravi, ženskam v Avstriji najbolj otežuje življenje »ta občutek, da včasih ženske mislijo manj nase, kot da so manj vredne in se zato manj potegujejo za reči«. Pri moških najpogosteje pogreša »razumevanje in posluh. Moški ne vedo, kako je biti ženska, in to razumevanje manjka, zato bi bilo dobro, da tudi bolj poslušajo. Ne vem pa, ali je to, kar imamo zdaj, dobro življenje, kot tudi ne vem, ali je prej bilo kaj boljše.«