»Največja sreča človeka je zadovoljstvo«

Pri Igrcu v Podkraju srečam Janeza ali Honsa, kot mu pravijo domači, in njegovo ženo Sabino Ischep, rojeno Podričnik (65). »Imam mlado žensko, hvala bogu, tako lahko postanem star,« se nasmehne Hons. Pri Igercu se je rodil kot tretji od 12 otrok, bili so štirje  fantje in osem deklet. »Prva leta smo živeli v 270 let stari hiši z dvema sobama, potem smo zgradili hišo, v kateri zdaj živimo. Tedaj je šiling bil še kaj vreden,« meni Hons.

Njegov oče Janez je že leta 1962 težko zbolel in mladi sin Janez, Hons, je moral doma zagrabiti za delo. Imeli so krave in nekaj svinj. »Ko je bila košnja, smo spomladi včasih tudi po šest tednov dobili prosto od šole, da smo spravili seno.« Janez je opravil osem let šole v Libučah, nato je bil doma in kasneje opravil kmetijsko šolo v Podravljah. »Težko je bilo, oče bolan, veliko otrok. Naša mama Margareta  je bila zlata, vse je žrtvovala za otroke.« Hud udarec za družino je bila nenadna smrt sestre Gitke, ki je bila zaposlena na Posojilnici in je umrla v starosti komaj 20 let. 

Pozimi je Hons delal pri žičnici na Peci, več let pri izmeritvi kmetijskih površin. Leta 1977 je od staršev prevzel Igerčevo kmetijo. »Prevzel sem tudi precej dolga, okoli deset let je trajalo, da sem ga odplačal.« Uspelo je in Hons je doma postavil še dve novi stavbi.

Petje je Hons spoznal ob očetu. »Peli smo v cerkvi. Cerkveni zbor je vodil pevec in zborovodja Franc Lienhard. Ko se je postaral, je nadarjenemu Košutnikovemu Hannesu, ki je imel takrat komaj sedemnajst let, predal vodstvo zbora. Tako je nastal MoPZ Kralj Matjaž in Hannes je matjaževce vodil kar 43 let,« pripoveduje Hons. Pri matjaževcih poje že več kot 45 let kot drugi bas, danes v zboru pod vodstvom Tadeja Pačnika poje 11 pevcev.  »Ponosen sem na matjaževce, sploh, ko smo postali zbor leta.« Devet let je Hons pel tudi pri Podjuni. »Tam sem spoznal Sabino,« pove z nasmehom. »Njegov bas v zboru ni bil za preslišati,« se spominja žena Sabina. Letos praznujeta 45 let zakona. Kaj je skrivnost tako dolge povezanosti? »Spoštovati moraš zakon in biti zvest. Kar sem obljubil pred bogom, bom držal. Če se te obljube ne držiš, potem nima smisla, da se poročiš,« meni Hons. Sabina ob tem doda, da ni bilo vedno lahko. »Veliko je bil na pevskih vajah in koncertih in drugod.« »Važno je, da prideš domov,« pripomni Hons. Sabina je najprej delala v kuhinji gostilne, pozneje v podjetju Topsport, nato pa se je posvetila delu na kmetiji in vzgoji otrok, pomagala tastu in tašči. Rodili so se jima otroci Cornelia, Matjaž in Julia. Sin Matjaž je prevzel doma kmetijo  in s partnerko in tremi hčerkami živi na domačiji. Obe hčerki imata sinova. Z vnuki babica in ded govorita slovensko, a priznata, da je težko, da se jezik ohrani. »Želim si, da vnuki ne bi pozabili doma in prednikov. Da bi vedeli, od kod izvirajo.«

»Največja človekova sreča je zadovoljstvo. Tudi če imaš veliko denarja, pa nisi zadovoljen, nisi srečen,« razlaga Hons svojo življenjsko filozofijo. V življenju je večkrat imel srečo. Pred leti je na valentinovo kidal sneg, ko mu je nenadoma postalo slabo. »V rešilnem avtomobilu se mi je ustavilo srce, vendar so me oživili.« Po operaciji si je dobro opomogel. 

4. julija bi matjaževci vabili na kresovanje ob prazniku Cirila in Metoda, vendar so ga zaradi suše odpovedali. Ali se tudi pod Peco spreminja klima? »Ne vem, a lani smo bili tri mesece brez vode v hiši. Tega še nikoli nismo doživeli. Vodo so nam morali voziti.« Trideset let je bil lovec, ukvarjal se je z ribogojstvom in čebelarstvom, kandidiral je tudi za Enotno listo. Danes Hons še pomaga na kmetiji doma in sosedom. Imajo 15 glav goveda, ovce in kokoši. »Da bi nam še naprej šlo tako dobro kot zdaj, tako dobro nam še nikdar ni šlo,« pravi Hons, ki rad popravlja motorne žage.