Franc Kuežnik tudi v pokoju ne počiva

S srečanji na Komlju v spomin na pobite kurirje Domnove čete je začel partizan in pisatelj Lipej Kolenik (1925–2003). »Domnovo četo kurirjev so 12. oktobra 1944 pobili domačini. Ti kurirji so vzdrževali vezo s partizani v Sloveniji z onimi na Svinjški planini,« pripoveduje Franc Kuežnik, član pripravljalnega obora srečanja in nekdanji predsednik SPD Edinost Pliberk, ki skupaj z Zvezo koroških partizanov soorganizira spominsko srečanje na Komlju. Zaslužna za številne praporščake iz krajevnih organizacij nekdanje Zveze borcev v Sloveniji na Komlju je po besedah skromnega in odkritega Kuežnika Mojca Koletnik, »ona ima kontakte v Sloveniji, pa še dalje na Hrvaško in v Bosno. Zato  imamo vsako leto precej obiska iz Slovenije. Če pogrešamo domačine, je pač tako, da eni gredo na take prireditve, drugi pa ne. Tudi med Slovenci eni rečejo, da je ibržno kaj takega, kaj boš to pogreval po vseh teh letih. A jaz sem mnenja, da to ni tako. Pozitivno se mi zdi, da se naša mladina, študenti, zbuja.« Lani je na Komlju govorila Ana Grilc, letos pa bosta govornika Janko Malle in Peter Pirker, igrali bodo godbeniki iz Žalca, pel bo moški pevski zbor Foltej Hartman.

Po glavni šoli se je Franc Kuežnik, leta 1953 rojen v Dobu pri Petru, kot edini sin poleg sester Marice in Štefke, šolal na slovenski kmetijski šoli v Podravljah, kjer »sta učila Pep Wakounig in Janko Zerzer, petje pa Foltej Hartman. Tam smo imeli kontakt z dunajskimi študenti. Od mojih sošolcev jih je še danes 80 % v društvih, bili so predsedniki, pojejo pri zborih, igrajo. Moja bratranca Jože in Mirko Messner, potem Valentin Sima, ti so bili na Dunaju in so vzpostavili kontakte s šolo v Podravljah. Če v 70. letih, ko so podirali table, ti študentje ne bi začeli z demonstracijami, bi nič ne bilo in nikogar, ki bi rekel, tu je še nekaj odprto, tu je še treba nekaj narediti. In tudi zdaj čutiš, v glavnem je mladina tista, ki ruka, če je kaj treba.« 

Razen dveh let, ko je vozil za Sienčnika, je bil Kuežnik več kot 40 let zaposlen pri Zadrugi v Pliberku. Pred tem je kratko delal na žagi pri Trampuschu, kjer je opravil izpit za šoferja tovornjaka s prikolico. »Sosed Ciril Opetnik, odbornik v Zadrugi, me je nagovoril, naj grem v Zadrugo, saj so iskali šoferja. Star 20 let sem mislil, da je šofer nekaj boljšega. Nisem se pa pozanimal, da moraš to, kar voziš, tudi nakladati in razkladati. To smo osem let delali zmeraj ročno. Vsak drugi dan ali pa skoraj vsak dan vagon cementa, preden da smo dobili viličarja.« Zatem je Franc Kuežnik delal v skladišču, še kasneje je vodil poslovalnico v Globasnici. Rad se spominja časa, ko je razvažal gradbeni material po okraju Velikovec, spominja se »izredno lepe slovenščine starih ljudi v Grebinju in na Rudi, njihovi otroci pa niso znali slovensko.«

Za petje v zboru, leta 1931 v Libučah ustanovljenem kot MoPZ Edinost, je 17 let starega Franca pridobil Foltej Hartman (1906–1984), po katerem sedanji zbor nosi ime.  »Foltej je bil moj drugi oče in dolgoletni mentor. Na pogrebu smo mu zapeli Imel sem ljubci dve in Vse rožice rumene, te je najraje pel.« Dolga leta Franc poje tudi v cerkvenem zboru v fari Pliberk. Igralski in govorniški talent je dokazal v produkcijah Odra 73, ki ga je ustanovila Anita Hudl (1946-2012), a tudi v Vogrčah. 

V pokoju Franc Kuežnik goji sončnice za olje na njivi, ki jo imata s sestro v Dobu, dela v gozdu, poje, napoveduje vreme za Slovenski spored ORF, si prizadeva za dostojen spomin padlih za svobodo ter uživa v družbi otrok in vnukov. S prijateljico Christine živi v Drveši vasi pri Pliberku.

Odhod spominskega pohoda bo ob 9.30 izpred Kulturnega doma Pliberk. Ob 10. uri bo maša v cerkvi v Nončni vasi. Spominska svečanost pri spomeniku na Komlju bo ob 12.30.