Materinski dan s trojčki: »Bili so malo večji od moje roke.«

Andrea Merwa Igerc je učiteljica na ljudski šoli v Pliberku. Maturantka Slovenske gimnazije in absolventka Pedagoške visoke šole v Celovcu je že kot otrok vedela, da bo nekoč učiteljica. Družino si je ustvarila z možem Hermanom Merwo, ki prihaja iz Pliberka. Zakonski par skupaj s trojčki Jonasom, Eliasom in Mathiasom živi na kmetiji Andreinih staršev v Kotu pod Peco, vasi s šestimi hišami. Karl in Paula Igerc redita svinje, sicer pa je na kmetiji »vsega po malo, gozda, njiv in travnikov«, pove Andrea. »S Hermanom sva bila osem let skupaj, ko sva se odločila za otroke. Zanosila sem pred 30. rojstnim dnevom. Na drugem ultrazvoku je postalo jasno, da nosim pod srcem trojčke. S tem nihče ni računal, čeprav so bili nekaj generacij nazaj v mamini družini pogosti dvojčki.«  

Mathias, Elias in Jonas so na svet kot nedonošenčki prišli tri mesece prezgodaj. Prva sta se rodila enojajčna dvojčka Mathias in Elias, nato pa še Jonas, ki je bil od vseh najbolj droben. »Malo večji od moje roke so bili, ko so prišli na svet, najmanjši je bil Jonas, ki je tehtal komaj 775 gramov.  Tudi Mathias in Elias sta tehtala manj od kilograma. To je bilo zelo nepričakovano, da so prišli tako zgodaj. Želeli smo si seveda, da bom še malo dalj časa zdržala in jih donosila. Ko je pa tako prišlo, je šlo kar hitro. Drug za drugim, ni bilo časa, da bi razmišljal. Skrb je bila zelo velika. Šest dni sem ostala v bolnišnici in najvažnejše zame je bila podpora moje družine. Da sem lahko šla domov k družini, da sem pač imela zaupanje in da sem lahko govorila z njimi. Potem sem se pa tri mesece vsak dan vozila v Celovec v bolnico na oddelek in sem tako preživljala tisti čas. Na srečo sem otroke že drugi dan lahko vzela v naročje.« V bolnišnici so otroci prejemali materino mleko in pridobivali na teži. »Moje mleko je bilo zelo dragoceno za njihov imunski sistem in razvoj.« Vsi trojčki so v tem času v bolnišnici prestali operacijo kile, odtlej pa jim ni bilo treba več ležati v bolnišnici. Ko so imeli po okoli dva kilograma, sta lahko po treh mesecih Andrea in Herman svoje trojčke odnesla domov v Kot. Otroci danes obiskujejo ljudsko šolo v Šmihelu, kot jo je pred njimi že mama Andrea. Najraje imajo fantje v šoli ročno delo in telovadbo. Vsi trije trenirajo tek na smučeh. 

Mathias, Elias in Jonas uživajo med odraščanjem na dedovi kmetiji, najraje se skupaj z njim vozijo s traktorjem. »Sem zelo srečna, da imam tri otroke, ampak ni vedno enostavno. Včasih je tudi zelo glasno, naporno, ampak vseeno, ne bi si mogla predstavljati, da bi bilo drugače. Naučila sem se biti bolj potrpežljiva in da cenim majhne trenutke. Recimo, ko delamo domače naloge in vidim, kako napredujejo. In tudi v prostem času, ko vidim, da so polni energije in se radi ukvarjajo s športom, ko najdemo aktivnosti, ko vidim, da tisto, kar delajo, delajo z veseljem. Ko vidim, da se sami zaposlijo in igrajo med sabo, ne da se dolgočasijo pred ekrani ali podobno. In ko vidim, da enostavno uživajo, če grejo tu doma ven, najdejo nekaj, gradijo, ustvarjajo.« Kje pa mama treh otrok ob službi, domu in pomoči na kmetiji staršev sploh najde čas zase? »Zelo rada sem v naravi. Rada delam tu na vrtu, na kmetiji. Pozimi se zelo veliko smučamo na Peci, gremo pa tudi na Breško jezero, kjer tekamo na smučeh. Čez poletje pa zelo rada kolesarim in hodim v hribe. Sicer pa zelo rada hodim na delo, da imam še kaj drugega. Da pridem stran od hiše, da vidim kaj drugega in pridem med ljudi.« 

Andreini in Hermanovi otroci, trojčki Mathias, Elias in Jonas so še premajhni, da bi se spomnili, da bi mami pred materinskim dnevom izdelali kako čestitko. Ponavadi to prinesejo iz šole, medtem ko doma na materinski dan 10. maja mami pripravijo zajtrk. »Materinski dan preprosto praznujemo, a zelo uživam v tem. Zjutraj so nemirni, a tudi pozorni. Dovolj mi je, če so tu in če se mi nasmejijo. Da vidim, da jim gre dobro.«