»Ko klekljam težak vzorec, ne slišim in ne vidim kaj drugega« 

Klekljarice iz Železne Kaple so letos konec maja z razstavo v Hiši kulture praznovale 10. jubilej. Pred petimi leti se jim je pridružila glavnošolska učiteljica Frida Orasche, ki se je pred 61 leti kot Gottfriede Podobnik rodila pri Matičku v Remšeniku. Mati dveh hčera in babica treh vnukinj in vnuka z možem Francem Oraschetom in moževimi starši živi na njegovi domačiji v Beli. Domačija, imenovana pri Žbičarju, stoji direktno ob reki Beli, čez dvorišče se pride v lesen paviljon, v katerem ob primernem vremenu svoje kleklje suče Frida. »Če imam kompliciran vzorec, se moram zelo skoncentrirati in potem ne slišim, ne vidim kaj drugega. Če je vzorec preprostejši, pa lahko zraven gledam tudi televizijo. Nasploh me klekljanje zelo pomirja.« Enkrat mesečno se Frida, ki je zaposlena na šolskem centru, s klekljaricami iz Železne Kaple sreča v tamkajšnji ljudski šoli, na kateri trenutno tudi poučuje. »Bilo nas je že 12, zdaj pa nas je kakih šest in bi rade za klekljanje navdušile še koga.« Zato klekljarice vabijo 28. avgusta ob 14. uri k Boštiju v centru Železne Kaple.

Kot pravi Frida, je že v otroštvu vedela, da želi delati z ljudmi, za učiteljski poklic pa se je odločila leto dni pred maturo na Slovenski gimnaziji. Kot glavnošolska učiteljica slovenščine in nemščine je delala v Škocjanu, v Podjuni in v Vovbrah, nato pa v domači Kapli. V prostem času zelo rada bere, predvsem zgodovinske romane, knjige o naravoslovju, pa tudi znanstveno-fantastično literaturo, ki po njenih besedah napoveduje marsikateri aspekt današnjega sveta. »Pred 50 leti je bil telefonski klic z ure na zapestju še znanstvena fantastika, danes pa je realnost.« Kot je realnost danes tudi vse manjša pozornost otrok, ki jo pri poučevanju opaža Frida, pa tudi vse večja nebogljenost mlajših učencev pri ročnih spretnostih. »Prej smo živeli na kmetijah, ob delu so nam pokazali, poglej, tako in tako je treba. In si pazil in si poskusil delati tako kot starejši. To jim danes zelo manjka. Ko sem začela poučevati, smo veliko več zahtevali od otrok, in ti so bili še sposobni slediti.«

Klekljarice iz Železne Kaple poskušajo tradicijo klekljanja, ki je bila nekoč v domeni meščanskih žena, pripeljati in prirediti za današnji čas. »Danes je čipka vsakovrstna. Najdeš jo na kakšnem dirndlu, na prtu, na nakitu, ki ga največ delam, pa tudi na urah, obeskih in na križu. Čipka zlahka najde nove kontekste.« Frida svoj klekljani nakit ustvarja s srebrno žico, ovito okoli sredice iz bombaža, sicer pa so lahko nitke iz bombaža, lanu, svile ali umetnega materiala. »Spoznala sem idrijsko čipko, pa tudi tiste iz Italije, Nemčije in Belgije. In potem sem mislila, no, je bolj starodavno, ampak se da prilagoditi. Potem sem prišla na idejo, da bi se dal iz kakšne dragocene nitke izdelati tudi nakit,« pove in mi pokaže prelepo srebrno ogrlico in uhana, ustvarjena s klekljanjem. Okoli eno uro trajajo samo priprave vzorca, pritrjevanje vzorca z bucikami na valjasto rolo, štirkanje in navijanje niti na kleklje. Če pa vzorec ustvari sama, se te priprave podaljšajo še za kako uro ali več. Nato sledi klekljanje, niti se vedno križajo s parom klekljev. Frida pove, da je njen osebni rekord nad 160 parov klekljev za šal. »Ni še gotov, čeprav sem začela pred leti.« Frida pove, da je smisel za ročno delo podedovala po očetu Hubertu, ki je »veliko stvari izumil in sam izdelal.« Naslednje leto Frido čaka tako imenovano sobotno leto (sabbatical) in adaptacija hiše. Mož Franc, s Frido se poznata iz otroštva, je pred 15 leti zbolel za multiplo sklerozo in se vse teže povzpne v prvo nadstropje, kjer stanujeta. Poletna vročina mu povzroča še večje težave kot vsem ostalim, saj telo zaradi bolezni težko regulira temperaturo. »Zelo važna mi je družina in medsebojnost v družini, pa tudi, da daš tisto, kar znaš, naprej.«