Charly Beiersdorf je poštar s srcem za ljudi

»Celo življenje sem bil pri pošti,« pove Charly, ko sediva za mizo pri Graceju, tako domačini pravijo njegovi hiši v središču Žitare vasi, med žitrajsko cerkvijo in kulturnim domom SPD Trta. Kot sosed je društvu brezplačno odstopil nekaj zemlje, na kateri je zdaj terasa pred vhodom v kulturni dom KUMST. Delovanje društva pohvali, rad obišče dogodke z narodnozabavno glasbo. Karl oz. Charly, kot mu pravijo vsi, ki ga poznajo, in teh ni malo, je prva leta življenja preživel v Selah pri Žitari vasi. Kasneje se je preselil h Graceju, kjer je živela njegova teta. Odraščal je s starejšim bratom Herbertom, ki je prav tako bil poštar. Mama Ana, rojena Pajančič, je bila doma iz Globasnice, priimek Beiersdorf pa izvira iz vzhodne Nemčije. Oče je bil po rodu od tam, a je odraščal v Žitari vasi. Charly ima hčerko (40) in sina (18) in ima še stik z dvema hčerkama biv­š­e partnerke.

Charly se je po šolanju kot 16-letni fant zaposlil v Pliberku pri pošti in je tam opravil izobrazbo. Do leta 1984 je bil poštar v Pliberku, tedaj je pošto še raznašal peš po mestu, paketov ni bilo veliko. Nato je pošto dostavljal z mopedom, poleti in pozimi, ob vsakem vremenu. »Je bilo tudi mrzlo. Tedaj sem bil cele noči na poti z bendom, ker sem tudi muzikant. Zjutraj na mopedu v mrazu si se kar hitro zbudil, pa tudi streznil,« se nasmehne Charly. Nekaj let je nadomeščal kolege v drugih poštnih poslovalnicah, leta 1994 pa je v Pliberku prevzel turo s poštnim avtom. Od tedaj, že 32 let, dostavlja pošto po vaseh med Pliberkom in Žvabekom. Približno 400 gospodinjstev, 400-krat izstopiti iz avta, vedno več težkih paketov je. »V križu najbolj čutim leta,« pravi.

Charly omenja svoje mentorje pri pošti, med njimi Sigija Stropnika in že pokojna Hermanna Čika in Ignaca Kreutza. »Naučili so me, da moram kot poštar govoriti z ljudmi, stopiti v hišo, si vzeti čas. Danes je to drugače, mlajši kolegi vržejo pošto pred vrata ali v poštni predal, časa jim primanjkuje. Starejši ljudje so veseli pogovora, kakšnega smešnega komentarja. Zanje je to kot življenjski eliksir,« pravi Charly. Tudi od računalnika se ni pustil preganjati. »Pa če sem bil devet ur na poti – vzel si sem čas za kako igro šnopsa, če je kdo imel rojstni dan, sem zapel ali zaigral na harmoniki, ki sem jo vedno imel v avtu.« A poklic poštarja se je spremenil. Danes ima toliko paketov, da v avtu ni več prostora za harmoniko. »V ospredju je samo dobiček,« Charly kritizira logiko koncernov.

Dandanes je mnogo ljudi osamljenih. Poštar Charly je včasih bil tudi edini, ki še stopi v hišo, pride na obisk. Pripoveduje, da je že rešil starejše ljudi, ki po padcu v stanovanju niso več prišli na noge. »Pošta zame ni bila poklic, bila je poklicanost. Sploh starim ljudem nikoli ne morem reči 'ne'. Pa kako hvaležni so ljudje in radodarni. Vsak dan bi lahko trikrat jedel na poti,« je hvaležen. Zadnji tedni slovesa pred upokojitvijo so bili težki. »Nekateri se jočejo, ker se bojijo, da nihče ne bo prišel več v hišo,« je žalosten Charly. »Za mnoge sem bil tudi neke vrste duhovni spremljevalec in spovednica. Včasih imam občutek, da je ta ali oni bolj zaupal meni kot lastnim otrokom.« Charly dostavlja tudi Novice. »Bralci jih nestrpno čakajo. Če se kdaj zatakne in Novic do petka ni, je za nekatere katastrofa. »Če ni Novic, je hudič,« pravi Charly, ki v Novicah najprej pogleda čestitke in rubriko šport. 

Charly se je harmoniko učil od 6. leta, zatem je raje igral nogomet v Žitari vasi, dolgo je bil tudi nogometni sodnik. Kot muzikant je imel skupino Eisenkappler sextett, s Charly und die Stromlosen je igral 100-krat na leto. Narodnozabavna glasba ga je vedno spremljala tudi v poštnem avtu. Kaj bi si želel? »Da bi me moji ljudje ohranili v lepem spominu. Vidimo se!«