Andreas Karničar je pri Kliki pristojen za nizke tone

Ko srečam Andreasa Karničarja na njegovem domu na Obirskem pri Jamniku, je ravno začel s pregradnjo hiše. Mlada družina bo kmalu potrebovala še več prostora, saj se ji bo pridružil še dojenček. Pri Jamniku živijo Andreas z ženo Stefanie, rojeno Hirm s Suhe, in otroka Mathias (skoraj 4), Tamara (skoraj 2) ter Andreasovi starši Fridi in Tili Karničar, rojena Benetik. Andreas ima mlajšo sestro Manuelo in brata Christopherja. Lepe spomine ima na odraščanje na Obirskem. »Hvala bogu smo se učili še v naši majhi ljudski šoli, ki je danes ni več, in imeli našo učiteljico Marto Polanšek. V šoli je bilo družinsko, vsi letniki smo bili v istem razredu. Meni se zdi tako bolje, kot so velike šole danes,« pove Andreas. Kot otrok na Obriskem je čas preživljal s sosedi, ki so bili tudi prijatelji. »Skupaj smo bili na prostem, imeli smo »ferrari huto«, hišico, kjer smo se družili, praznovali.« Andreas omenja pokojnega avtobusnega šoferja Hanzeja Smrtnika, p. d. Bistričnika, ki je »na Obriskem veliko naredil za otroke in mlade in nas je držal skupaj. Dobro nas je poznal, ker nas je vsak dan vozil v šolo.« 

Andreas je že v mladih letih rad smučal, z društvom SC Petzen je tekmoval po vsej Koroški. »Pri smučarskih tekmah sem se dueliral z Maxom Franzem in Othmarjem Striedingerjem, ki danes tekmujeta v svetovnem prvenstvu Weltcup.« Ker se je Andreas rodil s srčno napako, je moral profesionalno smučanje opustiti. »Ni bilo lahko, da sem vse to razumel,« pravi. Hotel je postati zidar, a pri petnajstih leti je imel operacijo, dobil je umetno srčno zaklopko (Künstliche Herzklappe). Operacijo je dobro prestal in se odločil za poklic strojnega tehnika. Že 20 let dela v tovarni Mahle v Šmihelu, kjer je opravil vajeništvo. Kot pravi, se v podjetju do danes počuti zelo dobro. Dela v izmenah in je hvaležen staršema, ki pomagata družini. Ženo Stefanie je pred sedmimi leti spoznal na čebelarskem plesu, lani sta se poročila. »15 minut sva se pogovarjala, šla na štampej in bila sva skupaj, potem pa ne vem več veliko,« se nasmehne Andreas. »Če imaš tako ženo, je vse v redu,« doda. Namesto smučanja se je Andreas pridružil zborom. Folti Paulič ga je privabil k Moškemu pevskemu zboru Valentin Polanšek, h Kliki pa njen dolgoletni vodja Roman Kutschnig. Že v šoli je Andreas večkrat slišal, da ima lep glas. Danes kot drugi bas daje zboroma fundament. »Včasih pojem tudi kontrabas, nizek glas imam od očeta in deda,« pravi Andreas. Kot solist poje hrvaško pesem  »Ne diraj moju ljubav« in rusko »Dvanajst razbojnikov«. »Kultura in petje sta zame kontrast do vsakdanjega življenja. Pri Kliki prepevamo pesmi različnih jezikov, glavna pa je slovenska pesem.

Doma smo odraščali samo s slovenščino, tudi Matija in Tamara odraščata tako. Da se jezik ohrani, je meni in moji ženi zelo važno.« Andreas upa, da bosta tudi njegova otroka nekoč pela pri Kliki, zdaj pojeta pri otroškem zboru Obirčki. Za Kliko si Andreas želi, »da bi mladi nadaljevali s tem, kar smo jim mi predali.« Leta 2014 je Andreas imel dvakrat možgansko kap. »V življenju si moraš ohraniti pozitivno mišljenje. Nekako bo vedno šlo naprej.« Zatem se je moral znova naučiti govoriti, pomagala je rehabilitacija v Šmohorju, družina, prijatelji. Pri učenju jezika mu je pomagalo tudi petje. Andreas pravi, da na Obriskem ljudje držijo skupaj, si pomagajo. »Želim si, da bodo tudi najini otroci lahko doraščali tako, kot sva midva z ženo. Da ni vsaka minuta načrtovana, da lahko tudi kaj ušpičijo, da še smejo biti otroci, ki preživljajo čas s prijatelji, kot si želijo. Andreas trenutno ne misli na skrbi; kar pride, pač pride. »Dandanes moraš biti fleksibilen.« Veseli ga, da bo kmalu postal še tretjič oče. »Želim si, da bi še naprej tako dobro havžvali, z ženo, otroki, očetom in mamo.«

Klika, ki jo vodi Judith Paulitsch, vabi 6. junija na Vokalno noč v Železno Kaplo. Zapeli bodo tudi z Obirčki in z zboroma Vocarhytmix z Zilje in Oktetom Žetev iz Luč.