80 let pesnice Mili Hrobath: »Moja misel išče besedo.«

Oktobra leta 1944 se je kmečkim staršem na selskem Zgornjem Kotu rodila hčerka Mili Oraže. Danes je Mili upokojena ravnateljica in ljudskošolska učiteljica, vdova po Joziju Hrobathu, mati treh otrok, babica šestih vnukinj in vnukov, a tudi avtorica dveh pesniških zbirk za otroke ter štirih za odrasle. Odraščala je na gorski kmetiji v družbi dveh sester in brata.

Mili je bila po ljudski šoli na Kotu del prve generacije novoustanovljene Slovenske gimnazije, takrat še brez lastnih prostorov. Stanovala je v dekliškem internatu v Mohorjevi. »Posebej se mi je v domu dopadlo, da je bil dan natančno strukturiran.« V gimnazijskem času je svoje prve pesmi objavila v Dijaškem glasu,v tisti čas segajo tudi objave v Mladju. Ena od prvih sodelujočih avtoric Mladja se je v novoustanovljeni literarni reviji pod svoje pesmi za odrasle podpisovala kot Nadja Klenova. »Vsi na začetku Mladja smo imeli psevdonime: Miško Maček, Niko Darle, Boro Kostanek in tako naprej, ne vem točno, zakaj,« se smeji Mili. Na vprašanje, kje sama vidi začetke svojega literarnega ustvarjanja, odgovarja, da še danes v sebi sliši verze Simona Gregorčiča, Valentina Polanška in Milke Hartman, ki so se jih nekoč v ljudski šoli učili na pamet. Po drugi strani pa jo je do poezije pripeljalo njeno delo v ljudski šoli v Šentlenartu. »Otroških pesmi avtorjev iz Slovenije za te jezikovne razmere, ki jih imamo mi tukaj, ja ni. Zato sem učencem poskušala preko preprostih rimanih pesmi o vsakdanjih rečeh ponuditi kontekst za besede, ki smo se jih učili med tednom.« Vsa leta je objavljala te otroške pesmi v šolskem listu Mladi rod, kjer je bila več kot 20 let del uredniškega odbora. Pesmi za odrasle je priložnostno objavljala v raznih publikacijah slovenskega tiska v Avstriji. Šele leta 2005 je pri Mohorjevi založbi izšla prva zbirka pesmi za odrasle z naslovom Sanje o marelicah, ki jo je ilustrirala hčerka Kristina Hrobath. Sledile so še tri pesniške zbirke, leta 2015 Ozare dneva s slikami skulptur njenega moža Joška Hrobatha, leta 2023 Vedno znova/Immer wieder, ki jo je znova likovno oblikovala hčerka Kristina. Teme so v otroških pesmih predvsem narava s premenami letnih časov in vremenskimi pojavi. V pesniških zbirkah za odrasle pa Mili Hrobath pesniško obravnava čas, besedo, čustveni svet, minevanje, doživljanja sveta, ljudi in narave. Njene pesmi so večinoma brez naslovov, pogosto so krajše in zgoščene.

Mož Joško Hrobath je ustavarjal skulpture iz jekla v kombinaciji z lesom in kamnom. Hčerka Kristina je slikarka, ki je v preteklosti pogosto razstavljala s pokojnim očetom. Njune razstave je s svojimi literarnimi branji sooblikovala Mili Hrobath. Recimo v Ljubljani, Mariboru, Šentjanžu, Celovcu, Selah, Tinjah, v Stari pošti na Zilji in še kje. Pa obstaja kaka pesem, ki jo je Mili brala prav na vseh teh skupnih razstavah? »Ja, taka pesem je, nima naslova, gre pa takole: Predam se toku, ki me preriva skozi vek. Včasih za trenutek obstojim. Poskušam ubesediti svojo misel, ki me je dosegla. Rodila se je v tišini sredi vrta.«

Prvo učiteljsko službo je Mili Hrobath leta 1964 nastopila na Radišah, kjer je ostala sedem let. Z Radiš se je Mili z družino preselila v Šentlenart, kjer je leta 1972 nastopila službo ljudskošolske učiteljice in ostala do upokojitve. Leta 1971 sta se z Joškom z Radiš preselila v njegov domači kraj. Ta dom, v katerem Mili Hrobath dela družbo sin Michael z družino, le cesta loči od ljudske šole, v kateri je upokojitev dočakala kot ravnateljica. »Večina učencev ni imela nobenega znanja slovenščine. Dosti muje je bilo potrebno, a za učitelja ni večje nagrade kakor učenec, ki nenadoma spregleda in razume.« 

Ob svojem visokem jubileju si Mili poleg zdravja želi predvsem tega, da bi se dobri odnosi v njeni družini ne skrhali. »Pogosto se obiskujemo, rojstni dnevi, večji prazniki, mature in podobni dnevi so priložnosti, ko pridemo skupaj.«