Vrba Prvi Slovenski ples je bil 10. februarja 1952 v nekdanji Kolpingovi dvorani v Celovcu. Pobudo zanj je dal Milan Breznik, katerega oče Štefan Breznik je imel v Pliberku gostilno. Pred vojno in več let tudi po njej  je veljala za središče slovenskega kulturnega, narodnopolitičnega in gospodarskega življenja v kraju pod Matjaževo Peco. Štefan Breznik je za svojo narodno zavest hudo plačal: postal je žrtev nacističnega »pravosodja« in je leta 1943 umrl v Berlinu.

  Ko je njegov sin Milan leta 1952 organiziral prvi Slovenski ples ob zvokih  Simfoničnega orkestra radia Ljubljana pod vodstvom glasbene legende Bojana Adamiča, so mu stali ob strani Mirt Zwitter, Katrica Petritsch in Franc Brežjak. Takrat niso bili deležni samo odobravanja. V Našem tedniku-Kroniki so o prvem plesu celo pisali, da pomeni »pogubo naroda«, vendar so se nato duhovi polagoma umirili.

   Danes so pionirji Slovenskega plesa že več let med rajnimi. Tudi udeleženci prve ure so bolj ali manj zgodovina. Med redkimi, ki so neposredno doživeli začetke Slovenskega plesa, je bivši predsednik Slovenske prosvetne zveze (SPZ), organizatorke Slovenskega plesa, Hanzi Weiss (83) iz Šentjanža v Rožu. Še danes se skoraj redno udeležuje Slovenskega plesa – tako tudi minulo soboto, 4. januarja, v vrbskem Casineumu. 

Na prvem Slovenskem plesu sicer nisem bil. Mi ni bilo do tega. Nato pa sem se  udeležil skoraj vsakega plesa.  To velja zlasti če za čas, ko sem kot predsednik SPZ bil odgovoren za njegovo organizacijo.  Hanzi Weiss

Bivši predsednik SPZ je prepričan, da Slovenski ples slej ko prej služi svojemu prvotnemu namenu ter zamisli, ki je botrovala njegovim pionirjem: nuditi pripadnikom slovenske narodne skupnosti možnost, da se poveselijo v prijetni domači družbi ob zvokih (narodno)zabavne glasbe. Na vprašanje, kako ocenjuje sedanjo lokacijo plesa v Casineumu, pa je Hanzi Weiss odgovoril: »Na začetku sem bil skeptičen. Sedaj sem zelo vesel, da se odvija v Vrbi.« 

  Zelo dobro se je na plesu počutil tudi Mario Igerc, sodelavec podjetja Globo v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu. Mario prihaja iz Male vasi pri Globasnici in je bil 12 let zaposlen na Kitajskem. »Na Koroško sem se vrnil, ker sem na Kitajskem pogrešal občutek domačnosti«, je povedal v pogovoru z Novicami.  Letošnji Slovenski ples pa je bil zanj prvi in »sem zelo užival.«

  Kot mladi Mario, tako so uživali tudi ostali mladinci, ki se že vsa zadnja leta v lepem številu udeležujejo tradicionalne slovenske plesne prireditve na Koroškem. Uživali pa so tudi starejši, med njimi upokojenci iz pliberške regije, ki jih je pripeljal predsednik Slovenskega društva upokojencev Pliberk Jožko Hudl.   

  Za Manuela Juga  je bil letošnji Slovenski ples prvi v vlogi predsednika ZSO. V stališču za Novice poudarja: »Doživel sem prijetno domačnost. Seveda pa sem izkoristil tudi priložnost za politične pogovore s predstavniki različnih društev in organizacij.«

  Podobno velja za Petra Tyrana, glavnega urednika glasila gradiščanskih Hrvatov »Hrvatske novine« ter velikega prijatelja koroških Slovencev. Prišel je na ples  s svojo ženo Evo, ker »sem želel srečati svoje slovenske prijatelje, hkrati pa poizvedeti, kakšna je politična situacija Slovencev.« Pri tem ga je še posebej zanimala prihodnost Novic in tednika “Hrvatske novine”. V koalicijski pogodbi ÖVP in Zelenih namreč piše, da naj bi se rešilo tudi vprašanje manjšinskih časnikov. Tyran si želi, da bi Slovenci in Hrvati našli skupno linijo, redakcijama pa zagotovili novinarsko svobodo.

Politično je izzvenel tudi pozdravni govor predsednika SPZ Gustava Brumnika. »Dobili smo novo vlado. Imamo velika pričakovanja. Upam , da nas ne bodo razočarali.«