Podgorje Prej je David Amruš iz Podgorij rad igral nogomet. Sedaj podira hitrostne rekorde na nekoliko daljši deski s štirimi kolesci. David Amruš je eden redkih koroških tekmovalcev na longboardu.    

Sredi letošnjega avgusta so bili ovinki na cesti na severni strani Jezerskega sedla zavarovani z neštetimi balami slame, po cesti pa so se divje spuščali. Predvsem fantje, pa tudi kakšno dekle. Ne s kolesom. Temveč na deskah. Na longboardih. Na hitrih skejtih. S hitrostmi tja do 80 ali celo 100 kilometrov na uro. Prišli so na Jezerski vrh z vsega sveta. Med njimi tudi David Amruš iz Podgorij v Rožu.

Njihovo delovno orodje je nekoliko daljša deska, po slovensko imenovana rolka ali tudi skejt, od navadnega skejta se ne razlikuje samo po dolžini, temveč tudi po večjih kolesih. Zaščitna oprema je sestavljena iz integralne čelade, glava je torej zavarovana, rokavic, želve za hrbet in ščitnikov za komolce in kolena. To pa je tudi že vse. Kot omenjeno, to očitno zadostuje tudi za stotico pri kilometrih na uri.

David Amruš pravi, da sedaj dosega hitrosti tja do 60, tudi 70 kilometrov na uro. Cilj pa je seveda biti še hitrejši, tam do številke 100. 16-letni Podgorjan se v Borovljah uči za kovinostrugarja in se je hitrostnega skejtanja naučil kar sam. »Prijatelj mi je pred dvema letoma pokazal longboard in jaz sem se takoj ogrel zanj. Učil sem se iz posnetkov na Youtubeu, kako na primer zaviraš s tem, da se postaviš počez ali kako se je treba držati. Potem pa sem s prijatelji v Celovcu začel vaditi in se loteval vse bolj zahtevnih reči,« pravi. 

Športen je bil že pred tem, z očetom in bratoma so radi igrali nogomet, a hitrostno skejtanje je vendarle drug nivo. Toda, kakor pravi, doma mu niso delali težav, ravno obratno, podpirali so ga. Na vprašanje, če ga je med spuščanjem kaj strah, mirno odgovori: »Ne. Gre za to, da se s prijatelji sprostiš in imaš dobro. Zabavno je, pa še adrenalin ti dvigne.«

Na Koroškem je po Davidovih besedah le deset tekmovalcev, ki se s hitrostnimi spusti na longboardu ukvarjajo resno. Za trening po navadi izberejo cesto s preglednimi ovinki, pomagajo si pa tudi z medsebojnim obveščanjem z voki-tokiji.

Večdnevno druženje in spuščanje z Jezerskega sedla avgusta letos je bilo za Davida Amruša odlična priložnost, da se je lahko pomeril z drugimi in učil od bolj izkušenih, zlasti pa tudi, da je spoznal somišljenike s skoraj vsega sveta – ali pa vsaj iz večjega dela Evrope. »Na takih prireditvah je seveda tudi vožnja precej bolj varna, ker so nevarni odseki zaščiteni. Je pa to kakor družinsko srečanje. Po navadi se poznamo samo s Facebooka ali Instagrama, tu se pa lahko družimo in izmenjujejo izkušnje. In seveda, da imamo hec, v kampu in potem tudi pri spuščanju po cesti.«