Štajerska Včasih je prijavljenih k fakultativnem pouku slovenščine več otrok, včasih manj, a letošnje šolsko leto jih je spet nekaj več. Tudi, ker je na avstrijskem Štajerskem vse več zdomcev iz Slovenije.

Predsednica Kulturnega društva sedmi člen za štajerske Slovence v Avstriji Susanne Weitlaner nam je omogočila vpogled v podatke o vpisu otrok k dodatnemu pouku slovenščine v tej avstrijski zvezni pokrajini.

Veseli večjega vpisa

Vseh vpisanih k fakultativni slovenščini, to je v štajerskih ljudskih, glavnih in novih srednjih šolah, je v letošnjem šolskem letu 474. Lansko šolsko leto jih je bilo 438. Weitlanerjeva je vesela večjega vpisa, vendar pravi: »No, ta vpis niha, včasih je pač več prijavljenih otrok, včasih manj.« Toda, če vzamemo, da je bilo prvo leto, ko so uvedli možnost dodatnega učenja slovenščine na avstrijskem Štajerskem, to je bilo v šolskem letu 2004/05, k njej vpisanih 199 učencev, je napredek vendarle zavidljiv. Slovenščina je dodatno ponujena skupaj na 22 različnih šolah in je na voljo v določenih ljudskih šolah v okrajih Radgona, Lipnica in Lonč/Deutschlandsberg, kar nekako ustreza zgodovinski naselitvi štajerskih Slovencev v Avstriji.

Največ otrok se letos slovenščine uči v ljudski šoli v Ivniku/Eibiswaldu, namreč 80. Povejmo še, da je v radgonski Višji realni zvezni gimnaziji (Borg) k slovenščini vpisanih 55 dijakov, vendar vsi prihajajo iz Slovenije, največ iz Prekmurja. Na Borgu lahko ti dijaki maturo delajo iz slovenščine. V Brucku na Muri, to je na Višji zvezni šoli za gozdarstvo, pa slovenščino spoznava 22 učencev, a so vsi nemškogovoreči Avstrijci. 24 učencev se v Gradcu, v šoli Sankt Andrä, slovenščino dodatno uči kot materinega jezika, lani je bil en več, še 12, dva več kot lani, pa slovenščino spoznava kot tuji jezik oziroma se učijo nadaljevalno slovenščino.

Priprave na dvojezični vrtec

Susanne Weitlaner je v luči sprememb, ki jih je nova zvezna vlada na Dunaju napovedala glede boljše šolske in druge javne oskrbe avstrijskih manjšin, dejala, da si na Štajerskem želijo: »Za Štajersko bi se moralo nekaj premakniti, predvsem pri gledanju in razumevanju, da pač pripadniki manjšine v sodobnem svetu ne živijo zgolj na svojem avtohtonem področju. Spričo boljših možnosti šolanja, izobraževanja, zaposlitve in dela se tudi kam preselijo, ponavadi v večje urbane centre. Pri tem na štajerskem v Avstriji nimamo šolskega manjšinskega zakona, kakor ga imajo na Koroškem, takega zakona ni niti na Dunaju, čeprav so se tja preselili mnogi pripadniki slovenske manjšine pa tudi pripadniki gradiščanskih Hrvatov. Učenje materinega jezika za otroke tako pade povsem na njihova pleča.«

Weitlanerjeva še doda, da medtem v Gradcu že tečejo priprave, da bi z novim šolskim letom vendarle dobili prvo dvojezično, torej nemško-slovensko skupino otrok v enem od tamkajšnjih vrtcev.« 

Občutek za jezik

Željka Platzer-Papič uči otroke slovenščino na ljudski šoli v Ivniku/Eibiswaldu, kjer je statistika pravi, da je k temu pouku vpisanih največ učencev. Na šoli imajo namreč tako imenovani »družinski razred«, kjer otroci po vnaprejšnjem tedenskem načrtu izberejo, pri katerem predmetu bodo sodelovali. Željka Platzer Papič: »Na šolo pridem vsak torek in prvi dve uri lahko gredo z mano k slovenščini tisti otroci, ki to hočejo. Niso zmeraj isti, ni vedno ista skupina, ampak je število različno, udeleženci so različni, ima pa jih to možnost 80 v prvem in drugem razredu, torej otroci stari sedem in osem let.« Pouk nato traja okoli 25 minut in učiteljica jih v tem času nauči okoli šest besed. »Ni cilj, da bi se otroci popolnoma naučili slovenščine, saj je ne poznajo. Pač pa je cilj, da dobijo občutek za jezik, da znajo izgovoriti besede in da spoznajo osnovno komunikacijo.« 

Drugačen pouk slovenščine pa ista učiteljica izvaja na ljudski šoli v Strassu, kjer je vpisanih 23 otrok. »Tam eno skupino poučujem v slovenščini kot tujem jeziku, drugo skupino pa v slovenščini kot materinem jeziku. Gre namreč za otroke zdomcev in teh je čedalje več.«