Letos je na celovški slavistiki masterski študij zaključila mlada raziskovalka Lisa Rieger. V svoji raziskovalni nalogi se je posvetila razvoju pisnega izražanja dvojezičnih otrok v Mohorjevi ljudski šoli, kjer so k pouku slovenščine prijavljene vse učenke in učenci in kjer so se odločili za dnevno menjavo jezikov.

Kako ste prišli do študija slovenščine?

Lisa Rieger: Prihajam iz Špitala ob Dravi, kjer sem odraščala v enojezični družini. Na trgovski akademiji so nam ponudili izbirni predmet slovenščine in sem zgrabila priložnost. Naučili smo se le osnove, vseeno pa je pouk v meni vzbudil zanimanje za jezik. Bila sem radovedna, kako dvojezičnost funkcionira v vsakdanu. Po maturi sem se odločila za študij na celovški slavistiki. 

Slovenščine ste se odlično naučili.

Od vsega začetka sem se trudila, da bi se dobro naučila slovensko, zato sem obiskovala kar enajst poletnih šol, bila pa sem tudi na izmenjavi v Ljubljani. To so bile odlične priložnosti za spoznavanje ljudi, kulture in običajev.

Kaj ste pri masterski nalogi vzeli pod drobnogled?

Naloga nosi naslov »Sprachliche Lernfortschritte und Textkompetenz von Schülerinnen und Schülern zweisprachiger Volksschulen mit dualem Immersionsunterricht am Beispiel der Hermagoras Volksschule/Mohorjeva ljudska šola Klagenfurt/Celovec«. 

Namen raziskave je bil dokumentirati in analizirati razvoj zmožnosti pisnega izražanja učenk in učencev tako v slovenskem kot tudi v nemškem jeziku, in sicer na podlagi besedil, ki so jih učenci sestavili med poukom. 

Kako ste zamejili raziskovalno polje?

Analiza se je opirala na longitudinalno študijo, v kateri sem spremljala en razred od drugega do četrtega leta šolanja. Razvoj zmožnosti sem merila z različnimi kvantitativnimi kazalniki, tj. z dolžino besedila in dolžino povedi ter število povedi, glagolov in veznikov, ki so jih v literaturi uporabljale že druge znanstvenice in znanstveniki. 

Kako ste obvladali veliko količino podatkov?

Posegla sem po digitalnih orodjih, s katerimi sem delo lahko oblikovala učinkovito in poskrbela za dolgotrajno hrambo podatkov. V ta namen sem za prenos besedila v digitalni format in za njihovo obdelavo uporabila različna tehnična orodja, kot npr. za vsak jezik posebej oblikoskladenjski označevalnik. Tako so nastale z različnimi informacijami opremljene XML­­-da­­to­teke, iz katerih je poseben računalniški program razbiral kazalnike. Taki pri­stopi so v preteklih letih v humanističnih vedah pridobili pomen, zaradi česar se raziskava uvršča med sodobne raziskovalne prispevke na meddisciplinarnem področju »Digital humanities«.

Do kakšnih zaključkov ste prišli?

Vsi parametri so pokazali, da se je tako v slovenščini kot tudi v nemščini stalno povečevala pisna zmožnost učencev, vendar ne enakomerno. Na podlagi informacij od razredne učiteljice sem pričakovala, da imajo otroci v slovenščini večji razvojni potencial, kar se je iz drugega v tretje leto šolanja tudi potrdilo. Za podskupine, ki sem jih sestavila glede na prvi jezik informantov, sem pričakovala, da bodo otroci v svojem prvem jeziku oz. prvih jezikih presegali povprečje rezultatov razreda, v svojem drugem jeziku pa bodo pod njim, vendar so kvantitativni podatki to potrdili samo za eno podskupino. Sklepamo lahko, da prvi jezik nima toliko vpliva, kot bi lahko pričakovali, in da drugi jezik ne ovira razvoja zmožnosti v prvem jeziku. Seveda bi te trditve bilo treba preveriti še s kakovostno analizo, da bi dobili še bolj zanesljive rezultate.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Na univerzi sodelujem pri projektih o dvojezičnosti, ukvarjam pa se tudi s prevajanjem literature. Mislim, da moraš dandanes pri delu imeti več faset, ki te izpolnjujejo.