Celovec  »Šentpeter je kraj vzgoje za duhovno, versko, kreativno, sočutno, solidarno in socialno rast mladih – in s tem šola za življenje,« je dejal predsednik KKZ Janko Krištof ob podelitvi Tischlerjeve nagrade višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru.

Pevski zbor dijakinj in dijakov, dopolnjen s celotnim učiteljskim zborom in celo nekaterimi starši je na začetku slovesnosti minuli petek v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu ob podelitvi Tischlerjeve nagrade višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru odlično ponazoril program ustanove, ki temelji na celostni vzgoji, vzajemnosti in skupnosti. Ali, kakor je dejal predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof na koncu svojega slavilnega govora: »Šentpeter je kraj vzgoje za duhovno, versko, kreativno, sočutno, solidarno in socialno rast mladih – in s tem šola za življenje.«

Narodni svet koroških Slovencev in KKZ sta se za podelitev 41. Tischlerjeve nagrade šentpetrski šoli odločila zaradi njenih zaslug »za izobraževanje številnih generacij mladih, za prizadevanja za ohranitev slovenske jezikovne in narodne identitete, za povezovalno vlogo med slovensko in nemško govorečimi na Koroškem kot tudi med obema sosednjima državama,« torej med Avstrijo in Slovenijo. Pomembne za šolo, njeni začetki segajo v leto 1908, so vseskozi bile šolske sestre, saj »so bile tiste, ki so desetletja delovale na izobraževalnem področju in so s svojim neusahljivim idealizmom in neskončno energijo pripravljale pot današnji šoli,« je dejal predsednik NSKS Valentin Inzko.

Šola je izraz samopomoči koroških Slovencev, je v osrednjem nagovoru poudaril predsednik KKZ Krištof, saj jo je župnik Matej Ražun kot zasebno ustanovo pred 112 leti ustanovil zaradi nasprotovanj deželnih oblasti javni slovenski šoli. »Brez take samopomoči, ki jo kot primer dobre prakse predstavljajo šola v Šentpetru, samostojne slovenske liste na občinski ravni, Skupnost južnokoroških kmetov, Mohorjeva ljudska šola v Celovcu itd., bi bila slovenska narodna skupnost že zdavnaj docela ponemčena.«

Šola je izraz trdoživosti slovenskih struktur na Koroškem, saj si je »kljub težavam in viharjem utrla pot skozi celotno stoletje,« je menil Krištof. In šola je tudi izraz inovativnosti med koroškimi Slovenci. Prvi slovenski vrtec na Koroškem je nastal leta 1945 prav v Šentpetru, »organizacijska oblika šole se je v dolgi dobi izobraževalnega in vzgojnega dela vedno znova spreminjala: od dvojezične enoletne gospodinjske šole leta 1966, prek triletne strokovne šole leta 1974 do petletne višje šole za gospodarske poklice z maturo od leta 1989 naprej. S tem uspešnim razvojem je šola sooblikovala izobrazbo in vzgojo celih generacij koroških Slovenk in Slovencev.« Šola, nekdaj ustanovljena za koroške Slovenke, se je odprla tudi moškemu spolu, na njej so šolajo dijakinje in dijaki z nemško materinščino ali pa s slovenskim državljanstvom. »Šola je zato danes tudi most med obema narodoma na Koroškem ter med obema sosednjim državama. 

S pridobljeno izobrazbo so absolventkam in absolventom na široko odprta vrata na delovni trg in do univerzitetne izobrazbe, »šola se odlikuje po strokovnosti, vsestranski splošni izobrazbi pa tudi po obšolskih dejavnostih,« kakor so predavanja, razstave, literarna branja, ekskurzije in številni drugi projekti, je sklenil Krištof.

Ravnatelj šole Stefan Schellander je v zahvalnih besedah zatrdil, da se učitelji zavedajo, »da delamo za pomembno ustanovo slovenske narodne skupnosti in za nas delo z mladino ni samo navadno delovno mesto, temveč srčna zadeva,« ter se zahvalil šolskim sestram, ki »so od vsega začetka skrbele za dobro vzgojeno srce.« V njihovem imenu se je za nagrado zahvalila sestra prednica Veronika Supan in skromno pripomnila, da ne ve, če so si to zaslužile, »a je močna spodbuda, da se vedno spet trudimo, s priznanjem ali brez, mladim posredovati to, kar nam je dragoceno – materni jezik; to, kar življenju daje smisel in oporo – vera; in to, kar naše življenje naredi lepše in toplejše – srčna kultura.«