Zgodaj sta me privlačila branje in literatura

Urednica avstrijske radiotelevizije Katja Gasser, ki od leta 2008 vodi resor za literaturo kulturnega oddelka ORF, je prejšnji teden prejela Državno nagrado za literarno kritiko 2019, ki jo podeljuje Urad zveznega kanclerja vsako drugo leto izmenično z Državno nagrado za kulturno publicistiko. Nagrado podeljujejo osebnostim, ki so se odlikovale z odličnimi prispevki na področju literarne kritike v časopisih in revijah, v avdiovizualnih medijih ali v posameznih publikacijah. Ob razglasitvi odločitve za podelitev nagrade Katji Gasser je minister Alexander Schallenberg povedal, da »je letošnja podelitev nagrade za literarno kritiko izraz počastitve urednice, ki zna prepričati bralke in bralce in jih navduševati za sodobno literaturo. V svojih prispevkih za televizijo ljudi spodbuja k branju, hkrati pa dviga svoj glas za sodobno literaturo.« Nagrajenka Katja Gasser, ki prihaja iz Bilčovsa, je po maturi na Slovenski gimnaziji študirala germanistiko na Dunaju in napisala disertacijo o avtorjih povojne literature Ilse Aichinger in Günterju Eichu. O literarni kritiki pravi, da moraš vedeti, o čem govoriš, in je treba imeti argumente ter jih razložiti tako, da jih ljudje tudi razumejo. Nagrajenka nam je povedala nekaj svojih misli o nagradi, Handkeju, medijskem diskurzu in sebi.  

Ni skrivnost, da ste se zaljubili v umetnost, v umetnike, v literaturo – in seveda tudi v novinarstvo. Kaj je tako privlačnega na literarnem besedilu in magičnega v leposlovju?

Katja Gasser: Zgodaj že sta me privlačila branje in literatura, le redkokdaj pa sem se zaljubila tudi v umetnike ali umetnice, ker je v resnici tako, da so umetniki, če si zaslužijo to, da jih imenujemo umetnike, v svoji umetnosti sicer izredni, človeško pa so pogosto le bolj težavni. (se smeji) Eden globljih vzrokov morda, da me je zaneslo v naročje literature, je v mojih zgodnjih letih, kjer po svojem razmišljanju in občutenju nisem ustrezala svojemu okolju in sem se nekako počutila deficitarno. Z literaturo, z branjem pa sem se kmalu znašla v nekem večjem svetu, kjer za vse te ožine in omejitve ni bilo prostora. 

Vaša življenjska pot in z njo pot izobraževanja vas je vodila naravnost v to smer. Po Slovenski gimnaziji, študiju na Dunaju, disertaciji, izkušnjah kot novinarka in univerzitetna lektorica v Oxfordu, medtem že enajst let vodite literarni resor kulturnega oddelka televizije pri ORF. Letos ste prejeli prestižno Državno nagrado za literarno kritiko. Kako gledate sami na te svoje postaje?

Prepričana sem, da življenje ni načrt, ki ga v teku življenja izpolnjuješ. Po sreči in naključjih sem prispela tja, kjer sem danes. Nisem namenoma šla v žurnalizem, da bi poročala o literaturi. Morda sem kdaj malo sanjala o tem, a razvila sem se v to smer bolj po naključju. Morda je nekaj prispevala k temu resnost, s kakršno sem se ukvarjala z literaturo. In tudi k nagradi, ki sem jo zdaj prejela, je ta moj način resnosti pri delu gotovo prispeval. Nagrade sem bila zelo vesela in pomeni tudi veliko potrdilo zame in za pot, kakršno ubiram pri svojem soočanju z literaturo. Razumem pa jo seveda predvsem tudi kot nalog za nadaljevanje svojega dela ter kot izziv, da se delam močno za literaturo v svojih strukturah, kjer je pač bolj na šibkih nogah.

Ker je v teh dneh Peter Handke pod žarometi, mi pride na misel vaš intervju z njim pred tremi leti v Parizu. Kakšni vtisi so ostali od sre-čanja z avtorjem, ki ima do novinarjev in tako imenovanih »evropskih vrednot« dokaj kriti-čen odnos?

Peter Handke ima po moje zelo veliko realističnih vzrokov, da je kritičen do medijev. Tudi, ker v medijih že veliko let delam in poznam ozadja, morem še lažje razumeti njegov medijsko kritični aspekt.

Večkrat sem ga srečala in od teh srečanj mi je ostalo posebej to spoznanje, da se on desetletja z globoko resnostjo ukvarja s tem, kar pač človek je in človek zna, in vsem tem, kar pač mi ne znamo.

Da je kot oseba težaven človek, je druga zadeva. Več aspektov sem lahko spoznavala v pogovorih z njim, ki so bili zelo spoštljivi. Bili pa so tudi taki, kjer je bil težaven, predvsem, kar se tiče vsega jugoslovanskega, o čemer se tudi z menoj ni hotel pogovarjati v detajlu. 

Pisatelj Handke nikoli ni stremel dobiti kake bitke, on je literat in se bori za neko humanistično vizijo sveta, ki je pa v realnosti skoraj neuresničljiva. Sama nimam nobenega dvoma, da to Nobelovo nagrado zasluži, kar pa ne pomeni, da se z njim v vseh odtenkih tudi strinjam v političnih pozicijah glede Jugoslavije.

Zdi se mi, da so deljeni odmevi na Nobelovo nagrado Handkeju odgrnili tudi veliko zmedenega in nesprejemljivega pojmovanja o njem, njegovem delu in »v našem svetu deloma skoraj zapovedani in obvezni« tako imenovani politični korektnosti. So vodilni mediji in kulturni feljton v zvezi s Handkejem odpovedali?

Pavšalno se ne bi rada javljala k besedi, kar se tiče medijskih kolegov. V svojem zahvalnem govoru sem povedala svojo misel in prepričanje, da je treba stvari gledati zelo natančno, in tudi v tem oziru se je vedno znova treba vprašati, iz katere pozicije in s katerim ciljem se javljaš k besedi. 

Kar pa mi je bilo suspektno, da se je  tozadevno pojavljalo v medijih spet nekaj takega kot vojna dinamika, ki deluje neodvisno od tega, kaj Peter Handke piše ali kaj je v zvezi z Jugoslavijo ukrenil. Ni se treba strinjati s Handkejem, treba pa je vedeti, da je njegovo delo brez vsakega dvoma svetovna literatura. Treba je pa hkrati priznati, da žrtve te jugoslovanske katastrofe v evropskem kontekstu do danes niso v tej dimenziji priznane, kot bi to bilo treba.

Zdi se mi, da se dogaja sledeče: ljudje, ki so bili žrtve v tej prekleti vojni, si ne pustijo več dopasti tistega evropskega narativa in si hočejo priboriti svoj narativ v tem oziru. In tu po moje že dolgo ne gre več za Petra Handkeja, on je v tem kontekstu po moje neka projekcijska figura. V tej debati se predvsem kaže, da se žrtve želijo oglasiti, želijo biti slišane. S tem se je treba resno in globoko soočati in ukvarjati.

Kako ocenjujete v tej debati širok razpon odmevov od pritrdilnega navdušenja preko priznanj odličnemu pisatelju, ki je »zašel na politične stranpoti«, do odklonilnih drž ameriškega PEN ali kakega »žvižgača«?

Mislim, da je v demokratičnem diskurzu legitimno in je treba akceptirati, da se tudi v literaturi o različnih  političnih stališčih govori in razpravlja z vso potrebno diferenciacijo stališč. Sem pa proti temu, da se kot v primeru Handkeja iz tega razvije gonja, ki nima več relacije do resnične debate, ki bi bila v Evropi danes morda bolj potrebna kot kadarkoli prej.

Za ignoranco Evropske unije, kar se tiče odnosa do vseh teh regij, ki so šele nedavno doživele tragedijo, pa je iztirjeni diskurz morda lahko tudi nekaka šansa, da EU odvrže svojo ignoranco in tem regijam posveti več pozornosti in pomoči. 

Vaše življenje se ne odvija le v kulturnih in literarnih sferah. Ob vsem tem ste tudi koroška Slovenka, ki prihaja iz Bilčovsa, in mamica male hčerke. Kaj bi nam povedali o teh delih svojega sveta, saj je v njem tudi veliko literature? 

Marsikdaj moja hčerka kaj reče, ko si mislim, to je boljše kot vsaka literatura. Srečna sem, da jo imam, srečna sem, da zna slovensko. Govori tako po rožanskem narečju kakor jaz in dobro je, da ve od kod prihaja. 

Na vprašanje kaj povezujem z Bilčovsom, sem nekomu odvrnila, da dve svoji pomembni stvari v obeh deželnih jezikih povezujem z istima črkama: z »b« Bilčovs in branje in z »l« Ludmannsdorf in lesen.

Ž v zelo mladih letih, ko nisem imela pojma, kaj pomeni politika, kaj je zgodovina, sem razumela, da zame, za mojo družino 10. oktober ni praznik. Preden se otrok s pametjo seznani s svetom, svet dojema emocionalno. Prezgodaj me je kontekst, v katerem sem doraščala, naučil: to so oni, to smo mi. Niso bili moji starši tisti, ki bi me naučili pripadnost k posebnemu ‚miju‘; 
izven družine mi je polagoma postalo jasno, da me okolica, v kateri živim, pojmuje kot eno, ki je drugačna, ki ni pripadnica večinskega ‚mija‘. 


Vsak ‚mi‘ je velik rizik in nosi v sebi nasilni potencial: pogosto je izraz ideje homogenosti, ki je vedno irealna, ideološko motivirana konstrukcija. To velja tako za slovenski ‚mi‘ kot tudi za nemški ‚mi‘.


In 10. oktober je zame desetletja bil praznik nenazadnje trditve, da koroški Slovenci nismo del dežele, v kateri živimo, da smo takorekoč izključeni iz oficialnega koroškega ‚mija‘ – kar ima tudi za posledico, da se krepi na ‚oni‘, na slovenski strani poželenje po zanesljivi identitetski valuti, po ‚miju‘ kot zavetje.   


Da bom nekoč spregovorila ob tej priliki: sanjalo se mi ni. Zahvalila se bi rada pri vseh tistih, ki skrbijo, nenazadnje na politični ravni, za to, da se v tej deželi klima dialoga in odprtosti pospešuje.


Vsem tistim, ki še danes nimajo drugih skrbi kot krepiti srd med ljudmi, bi iz te moje današnje pozicije rada sporočila sledeče: človek, ki sočloveka ne pojmuje kot enakovrednega iz kateregakoli vzroka, zaničuje samega sebe, stavlja sebe kot človeka pod vprašaj.


Drage dame, dragi gospodje, prosim Vas, ne zapravljajmo časa z nazadnjaštvom – bodimo napredni in to pomeni v moji definiciji: bodimo človeški, obnašajmo se dostojno drug do drugega neodvisno od kod prihajamo, krepimo demokratično, humanistično zavest! To, kar nas razlikuje od tistih, ki jih odklanjamo kot barbare, je, da mi nismo barbari – da pa je to res, da mi nismo barbari: to je treba dokazati dan na dan, odgovornost je pri vsakem posamezniku.


Danke für Ihre Aufmerksamkeit/ Hvala Vam za Vašo pozornost, an diesem 10. Oktober 2015!