VogrčeKo v Vogrčah praznujejo žegnanje, je domala vsa fara na nogah, center žegnanjskega slavja pa je (po cerkvenem obredu) gostilna Pri Nadi, Bernardi Roschitz. Obiskovalci se počutijo domače, poleg tega pa uživajo ob njeni odlični domači kuhinji. Vendar je Nada več kot samo izvrstna kuharica in žlahtna gostiteljica.   

Seveda gostilna Pri Nadi ni odprta samo, ko obhajajo Vogrjani žegnanje v čast farnemu patronu sv. Florjanu. Poleg srečanj domačinov se občasno odvijajo tudi kulturne prireditve ali prijateljska srečanja s kulturnimi ustvarjalci. Velik družinski prijatelj je bil npr. pokojni Mitja Šipek, legendarni vodja zbora »Šentanelski pavri«. Prav tako so tam že peli ravenski fužinarji, gost in družinski prijatelj Roschitzeve hiše pa je bil tudi svetovnoznani glasbenik Slavko Avsenik. Posebej odmeven je bil lani tudi monolog »Dreck« (igral je Reinhard Wulz) v okviru Pliberških gledaliških dnevov, ki jih prireja gledališka skupina v okviru KIB (Kulturinitiative Bleiburg), njihov pobudnik pa je Michael Stöckl. Tudi z domačim društvom »KKD Vogrče in okolica« je Nada tesno povezana. »Do moževe smrti sem sodelovala kot igralka, sedaj pa ga podpiram predvsem kulinarično,« pripoveduje v pogovoru z Novicami.

Rojstni kraj Bernarde Roschitz so Rav-ne na Koroškem, kjer se je rodila 30. marca 1952. Po osnovni šoli je v Mariboru zaključila gostinsko šolo, v Ljubljani pa se je hotela šolati za letalsko spremljevalko oz. stevardeso. »Svojega bodočega moža Lea Roschitza sem spoznala, ko je bil na službenem potovanju v Ljubljani. In tako sem jo oktobra 1970 namesto šole za stevardese potegnila v Vogrče,« pripoveduje Nada z nasmeškom na ustnicah in dodaja: »V Vogrčah nisem hotela delati kot kelnarca. Poiskala sem si službo pri dnevniku Kärntner Tageszeitung. V gostilni smo imeli natakarja, ki je prišel iz avstrijske Štajerske in bil poročen z domačinko iz Vogrč.«

Na vprašanje, kako se je na začetku počutila v svoji novi domovini, je odgovorila: »Vsaka dva meseca sem mislila, da bom spokala »kufre« in se vrnila v rojstno domovino. S svojim temperamentom očitno nisem ustrezala vsem domačinom. Sem rada dobre volje, rada vzamem v roke kitaro in pojem ter si zažvižgam, to tudi pri delu. Večkrat se je zgodilo: ker sem bila odprta in direktna, so to ljudje napačno razumeli.«  Nada, katere konjički so poleg petja literatura in potovanja, prav posebej pa otroci in vnuki,  je napisala tudi pesem, ki kratko opisuje njene prve (bridke) začetke v Avstriji.

Nada ni spokala kufrov, to pa predvsem zaradi svoje velike ljubezni do moža Lea in zaradi zelo dobrih sosedov in prijateljic, med njimi Rozi Hobel. In zaradi ljubezni do družine. Ko je bila leta 1975 v tretjem mesecu noseča s svojo prvo hčerko Alexandro, je Nada prevzela skrb za veliko družino: pridružili so se družini tudi trije moževi otroci iz njegovega prvega zakona ter Nadina tašča, po 13 letih pa se je rodila še hčerka Julija, katere sin Leo, ki je v petek, 23. avgusta letos, obhajal 1. rojstni dan, je babici Nadi še posebej v veliko veselje. In ko se je leta 1986 izteklo delovno razmerje z natakarjem, je morala poleg kmečkega dela sama delati tudi v gostilni, ki jo je formalno prevzela leta 1997, njen mož pa je imel službene obveznosti – dokler ni 19. avgusta vse prerano zapustil svoje najdražje. »Njegova smrt me je grozno prizadela in ga še danes hudo pogrešam«, daje vedeti vdova Nada. Mož Leo je bil tudi velik ljubitelj Avsenikove glasbe in je imel na radiu UNO tedensko oddajo o slovenskih ansamblih v slovenščini. Pri Roschitzu so bili številni ansambli, še posebej ansambel Trim, kot doma, Nadin mož Leo pa jim je (brezplačno) posredoval nastope.

Nadine vrline (»kar sovražim, je hinav-ščina«), njena ljubezen do družine in slovenščine (»važno mi je, da se ohranita slovenski jezik in kultura; v tem smislu sem naučila tudi svoje otroke«) ter kuharske spretnosti (»ne kuham po receptih, ampak po svoji fantaziji«) so občudovanja vredni. In seveda tudi njen žlahtni temperament. Zato je zanjo samoumevno, da bo šla tudi na jormak. Še danes se spominja: »Moj prvi jormak leta 1969 je trajal celih 19 ur.«