Spoštovani gospod predsednik, ekscelence, dame in gospodje, prijatelji in prijateljice! 

Dolgoletni in legendarni avstrijski zvezni kancler dr. Bruno Kreisky je enkrat dejal, da se zgodovina maščuje mladim revolucionarjem na ta način, da morajo v starosti nositi odlikovanja in frak.

Ta usoda je zdaj doletela tudi mene. Pa v moji mladosti ni kazalo, da bom stopil v politiko. Rojen v kmečkokatoliški družini, bi moral po želji očeta ubrati pot duhovnika. Pot me je vodila v antiavtoritarno dijaško in študentovsko gibanje in tedaj smo opazili, da je generacija naših staršev travmatizirana zaradi nacionalsocialističnega pregona in trpljenja. Kot mladi nismo mogli razumeti, da so naši starši tiho in prestrašeni. Naš odgovor so bile akcije za postavitev dvojezičnih napisov in izpolnjevanje člena 7 ADP. Kasneje sem ob študiju zgodovine spoznal, da je povojni razvoj imel različne faze, na začetku se je uveljavila Churchilova teza, da je treba pozabiti na grozodejstva nacizma in gledati v prihodnost. To je seveda šlo na račun žrtev holokavsta in sploh žrtev nacizma. Sensibilnost do nacizma se je razvijala iz leta v leto in v Avstriji je šele Waldheimova afera prinesla preobrat. Me je pa že tedaj fasciniralo, kako sta Nemčija in Francija po letu 1945 obdelali kruto skupno zgodovino in presegli aktualne travme in stare zamere. Francozi in Nemci so se odločili za spravo, ampak ne neko površno spravo, temveč za resnico in spravo. To pa pomeni pripravljenost za dialog, za izmenjavo stališč in konstruktivno medsebojno približevanje.  Pribl. 50 let kasneje sta Mandela in De Clerc v Južni Afriki ubrala isto pot z ustanovitvijo komisije za resnico in spravo kot model prehoda iz rasistične diktature v demokracijo. Škof Desmond Tutu, ki je svetoval Mandeli je v enem članku zapisal, da so imeli pred očmi različne modele spremembe južnoafriškega režima, da pa niso hoteli ponoviti evropskega modela, kjer so zmagovalci, občasno postali tudi storilci.

Poleg tega me je fascinirala nemška znanstvenica Aleida Assmann, ki se v svojih knjigah zavzema za dialoški način spominjanja.  

Medtem ko monološko spominjanje postavlja v središče lastno trpljenje, daje dialoško spominjanje prostor lastnemu trpljenju, v svoj spomin pa sprejme tudi trpljenje, ki je bilo storjeno sosedu. Dialoško spominjanje ni trajen etični pakt za spominjanje, temveč skupno zgodovinsko védenje o menjajočih se konstelacijah storilcev in žrtev v ločeni travmatični zgodovini nasilja.

Iz tega prepričanja sem začel pogovor, razgovor in dialog z dr. Feldnerjem od Koroškega Heimatdiensta in začela sva kot prvo ustvarjati konstruktivnejšo vzdušje v deželi. Med drugim sva ugotovila, da moramo narative okoli plebiscita spremeniti. V Velikovcu prirejamo zdaj že 7 let prireditev ob grobišču, kjer je pokopanih 12 majstrovcev  in 4 koroški brambovci. Našla svsa geslo:  »Umrli so v veri v svojo domovino, ker politika ni našla konstruktivne poti za rešitev mejnega vprašanja.« Naslednje leto bomo ob 100-letnici plebiscita postavili spomenik, na katerem bodo zapisana vsa imena padlih z obeh strani, ne po nacionalni ali državni pripadnost, temveč po abecednem vrstnem redu. S tem sledimo Francozom, ki so leta 2014 v bljižini Pariza postavili eliptičen spomenik, na katerem je zapisanih 500.000 imen padlih iz prve svetovne vojne in to po abecednem vrstnem redu.

Spoštovani gospod predsednik!

Zahvaljujem se Vam za to visoko odlikovanje. Vem, da v Sloveniji moja politična pot ni naletela povsod na odobravnaje. Tudi znotraj slovenske manjšine ta pot ni bila povsod sprejeta, večina tako znotraj manjšine kot znotraj večine pa jo podpira. Moje prepričanje je sledeče: mi vsi smo danes v Evropski zvezi in gradimo evropsko integracijo. Mi vsi smo odgovorni, da ustvarimo mir, sožitje in sodelovanje.

Alpe-Jadranski prostor je prostor jezikovne in kulturne raznolikosti. Če bomo znali  preseči stare zamere in travme, bi ta naš prostor lahko bil zgled za Evropo v malem. In v taki konstelaciji bo tudi manjšinam šlo dobro. Evropska ideja se gradi v malem.  Dialog ni cesta enosmernica, predpostavlja pripravljenost za raz- in pogovor z obeh strani, je občasno zelo težaven, a ni alternative k njemu.

Zahvaljujem se vsem mojim sodelavkam in sodelavcem, ki so verjeli v pravilnost moje politike, moji družini, ki me je vseskozi podpirala, zahvaljujem se tudi predlagateljem, ki so me predlagali za to visoko odlikovanje in ob koncu se zahvaljujem Vam, spoštovani gospod predsednik, da ste sprejeli to odločitev o odlikovanju.

Še enkrat najlepša hvala.