Okupiran »Marburg«, pohorski gozdovi, koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Sonja, študentka medicine, hiti po ulici za SS-ovcem Ludwigom/Ludekom, da bi ga prosila za pomoč za svojega aretiranega prijatelja, partizana Valentina. Tako pričnejo ubirati svojo pot zapleti v romanu »In ljubezen tudi« avtorja Draga Jančarja. – Jančar je eden izmed najpomembnejših sodobnih pisateljev Slovenije. Kot mlad novinar se je leta 1974 zaradi »razširjanja sovražne propagande« znašel v zaporu. Romanopisec, esejist in dramatik je prejel številna priznanja, mdr. Prešernovo in Rožančevo nagrado ter evropsko nagrado za kratko prozo. Pogovor z Jančarjem o romanu, zgodovini manjšinskih območij in politiki.

Na ovitku vaše knjige »In ljubezen tudi« vidimo razglednico. To, na prvi pogled, vsakdanjo sceno tudi opišete na začetku knjige. Pripovedniški glas razkrije, da je tu videti od nacionalsocialistov okupirano Slovenijo. Kako je nastala ideja za knjigo in zakaj ste se odločili za zgodbo, ki se dogaja v času NS?

Drago Jančar: V svojem otroštvu, kakšnih deset let po vojni, sem pogosto poslušal hude zgodbe o nemški okupaciji Maribora, tudi o nekaterih težkih dogodkih po vojni. Večkrat sem pomislil, da bi bilo treba o tem pisati, a se nekako nisem mogel odločiti za to. Potem sem nekoč dobil v roke razglednico, ki je zdaj na naslovnici knjige. In bilo je, kot da bi odprl  skrinjo spominov na čase, ki jih sam nisem doživel, saj sem rojen po vojni, a sem iz pripovedovanj ljudi, ki sem jih poznal, veliko vedel. Poznal sem partizane, poznal sem nekatere nemško govoreče družine, reliquiae reliquiarum nekdanje nemške manjšine v mestu, marsikaj sem poznal iz knjig. Ob tisti razglednici sem vedel, da je prišel čas, ko moram to napisati. In skozi fotografijo potujemo v preteklost, v izmišljeno zgodbo, ki bi lahko bila tudi resnična.

Roman se tudi bavi z manjšinstvom na Južnem Štajerskem. Kaj je bilo posebnega na dinamiki v obmejnih krajih v 1940. letih?

Nemško govoreči prebivalci Avstro-Ogrske so imeli v Mariboru, Celju in Ptuju večino, podeželje pa je bilo povsem slovensko. V devetnajstem stoletju so se začeli kulturni boji za jezik v šolah, politične in časopisne polemike, a še zmeraj je življenje teklo v nekakšnem, malce napetem sožitju. Leta 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, pozneje se je preimenovala v Jugoslavijo, mnogo nemško govorečih se je odselilo v Avstrijo, v Mariboru in drugod so tisti, ki so ostali, postali manjšina. Ko je leta 1941 v Maribor vkorakala nemška vojska, so jo pripadniki te manjšine sprejeli z navdušenjem, med njimi so bili tudi nekateri Slovenci, ki so bili razočarani nad Jugoslavijo.  Eni in drugi so pričakovali, da se bo vrnila stara Avstrija in prejšnji način življenja, od takrat je minilo komaj dvajset let.  A so se zmotili. Prišel je gestapo, prišel je Adlof Hitler in naročil: Napravite mi to deželo spet nemško! Nekaj tisoč Slovencev so takoj izselili v Srbijo, po prvih odporniških akcijah so se začela streljanja talcev, strahotna mučenja v gestapovskih zaporih, nastopil je nepojmljiv teror. V tem ozračju okupiranega mesta, na katero začnejo leta 1944 padati tudi zavezniške bombe, se dogaja ljubezenska zgodba, zgodba o pogumnem dekletu, o strahu in pogumu, o pripadniku nemške manjšine, ki postane nacist in esesovec, o mladem geodetu, ki gre v partizane, o koncentracijskem taborišču Ravensbrück, o dogodkih tik po končani vojni …   

Protagonist Valentin je partizan. Recepcija partizanstva se pogosto giblje med romantizacijo in demonizacijo. Kakšna je vaša slika o partizanstvu?

Moje globoko občudovanje velja mladim ljudem, ki so se v teh razmerah odločili za upor. Tu ni bilo nobene romantike, šlo je za smrtno nevarne odločitve. Seveda pa tak boj ni mogel biti skavtska avantura, s seboj je prinesel tudi nasilje, kajti zoper nasilje okupatorja ni bilo druge možnosti kot nasilen odgovor. Proti koncu vojne je na Pohorju zavladala paranoja, prihajali so mnogi nemški mobiliziranci, Slovenci, ki se niso hoteli vrniti na rusko fronto, začela so se sumničenja, tudi nepotrebni revolucionarni ukrepi. Žal je po vojni prišla hkrati z osvoboditvijo, ki so se je vsi razveselili, tudi diktatura in za mnoge novo trpljenje.

Znani ste za to, da v vaših delih ustvarjate personificirano zlo ( npr. Volodja v Velikem briljantnem valčku). Tudi v novem romanu nastopi oficir SS Ludwig/Ludek. Kako ustvarite takšne like in kako nastajajo razlogi likov za zločine, ki jih storijo?

Skušam razumeti, kaj povzroči, da se povsem normalni ljudje v nenormalnih zgodovinskih okoliščinah spremenijo v brutalne izvrševalce ukazov in zagovornike norih rasnih teorij, ki imajo za posledice zločinska dejanja. Danes je težko razumeti, ampak človeka, ki malo bolje pozna zgodovino, je lahko strah: če se je to lahko zgodilo včeraj, če so take spremembe v človeku sploh mogoče, se lahko kaj takega začne dogajati tudi danes ali jutri.

Eden izmed glavnih likov je študentka medicine Sonja. Ženski liki so v literaturi pogosto slabo zastopani ali služijo samo kot ljubimke. Kako zasnujete ženske like in v koliko vplivajo aktualni diskurzi na reprezentacijo likov?

V nekaterih mojih romanih, recimo v romanu Katarina, pav in jezuit ali v romanu To noč sem jo videl, so ženske junakinje centralne figure. To  nima zveze z aktualnimi diskurzi o ženski enakopravnosti, ampak z vprašanjem o razumevanju življenja. Sonja ga v mojem romanu bolje razume kot oba moška protagonista, ki sledita svojim idejam. In ko preživi pekel lagerja, ji še zmeraj ostane spomin na globok življenjski smisel – na ljubezen, ki se ji z vso silo obnovi, ko prebere nek Byronov verz, ta, ki je v naslovu knjige. 

Koliko romana je povlečeno iz historičnih raziskav?

V tem primeru ne veliko, ker sem stvari dobro poznal. A poglavje o žebljih, ki jih zmanjka, da bi z njimi zabijali krste ustreljenih partizanov in talcev, sem recimo zasnoval iz nekega resničnega, neverjetno norega dokumenta. O banalnosti zla, kot bi rekla Hannah Arendt. 

Bliža se leto 2020, ki je označeno kot »Leto dialoga« med Avstrijo in Slovenijo. Leto 2020 pa tudi predstavlja 100. obletnico plebiscita na Koroškem in oficialni nastanek manjšine. Kako ocenjujete odnos med manjšino in matico?

Ob tej obletnici bi se morali spomniti, kaj so na Koroškem oblastniki svečano obljubili pripadnikom slovenske manjšine ob razglasitvi rezultatov plebiscita. Bore malo je ostalo od tistih obljub.

V zadnjih letih se opaža vzpon desnih političnih sil. Zakaj je politična desnica danes tako popularna?

Težko rečem. Eden od razlogov je ta, da v Evropi prehitro pozabljamo na stvari, ki so se nam zgodile v dvajsetem stoletju. Drugi razlog je morda to, da nimamo politikov, ki bi se bili sposobni soočiti z vso resnico globalnih premikov, s katerimi prihajajo tudi ekonomski, socialni, migrantski, vsi mogoči problemi, pred katerimi je lažje pogledati proč, kot jih reševati.   

Kaj pomeni za vas upor? Kako se lahko v vsakdanu vedeš uporniško?

Berite Alberta Camusa: Uporni človek.

Imajo utopije še prostor v današnjem svetu? Kako bi zgledala vaša utopija za družbo?

Dokler bo na svetu kaj dobrih ljudi in ljudi, ki ne mislijo samo nase in na svojo korist,  bo obstalo upanje v nekakšno socialno pravično, sočutno in tolerantno družbo.