Pred dobrim mesecem dni, 10. avgusta, je Engelbert Logar, bolje znan kot Bertej, dopolnil 60 let – zapolnjenih z delom in s sadovi bogatih. 

Gradišče Pri Berteju Logarju, ki je odraščal na majhni kmetiji v Gradičah nad Suho, je bila glasba del družinskega življenja. Oče je vodil cerkveni zbor, kot sedemnajstletnik ga je Bertej že spremljal na orglah. Že v študijskih letih je raziskoval in sam zbiral domače ljudske pesmi, po študiju glasbe in zgodovine se je uveljavil kot priznan etnomuzikolog. Za svoje delo je med drugim prejel srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in leta 2016 Koroško kulturno nagrado. 

Zaključili ste študij glasbe in zgodovine, od leta 1986 ste zaposleni na institutu za etnomuzikologijo univerze v Gradcu. Koliko vam pride prav izobrazba zgodovinarja pri sedanjem delu?

Predavam evropsko glasbo narodov, bodisi iz zgodovinskih korenin in virov, npr. iz predzgodovinskih skandinavskih glasbenih zapuščin, keltskih prvin na Irskem, v Franciji in Španiji pa tudi pri nas ali današnjo ljudsko glasbo slovanskih, romanskih ali germanskih narodov pa še Madžarov in Finov ter Samov in Inuitov. Glasbena zgodovina in politična zgodovina se ujemata. Pisanost različnih glasbenih pojavov, bodisi koledovanje, eno- ali večglasnost prepevanja v vseh mogočih oblikah, ritmične in metrične posebnosti ter vpletenost v šege in navade ob letnih praznikih in življenjskih mejnikih je tako velika, da mi nikoli ne zmanjka snovi in literature, iz katere ne bi našel še spet kaj novega. Sem pa tudi učitelj glasbe na gimnaziji BORG v Althofnu in učim dijake glasbene osnove. Poleg tega sem kmet na gorski kmetiji v Gradičah nad Suho in kosim travnike, pridelujem drva in les v gozdu in uživam poletne dneve ob kopanju in srečanjih z žlahto in prijatelji.

Kaj vpliva na značaj ljudskih pesmi, kaj konkretno je vplivalo na koroške pesmi?

Ljudska pesem živi, ko se poje in ko jo kdo potrebuje. Nastaja sproti, spontano, se vključuje v vsakdanje življenje, postane del šeg in navad. Priložnostne pesmi se pojo ob rojstnih dnevih in godovih ter raznih praznovanjih, pa tudi, ko se na športnem igrišču poje oz. kriči »En, dva, SAK, le naprej, gole dej« in s tem podpira določeno moštvo. Ljudska pesem se oglaša na žegnanjih, npr. pri sv. Hemi nad Globasnico, ko stopijo pevci skupaj in pod lipo ustvarijo značilno večglasnost koroškega prepevanja v veseli družbi, pa tudi ob glasbenih srečanjih, navadno po koncertu, ko privrejo čisto druge pesmi na dan kot so bile izvajane prej na odru. Tako lahko ločimo umetne od ljudskih pesmi. Pri prvih je važna ljubezen do umetnosti, pri drugih uporabljivost v veseli družbi, da se uporabljajo spevne melodije, primerna besedila in da je važen skupinski ali skupni užitek. Pogoj za nastanek ljubezenskih pesmi je, da se znajde skupaj dovolj mladine. Fantje si iščejo dekleta in obratno in pesem posreduje ali izraža čustva enega ali drugega. Predvsem v bližini koroških rudnikov, manufaktur, tovarn je v 18. stoletju, ko se je število ljudi v naših krajih začelo večati zaradi boljše prehrane (vpeljali so na novo krompir, koruzo, boljše vrste žit in pospešili pridelavo) ter boljših sanitarnih in prostorskih možnosti in zaslužka, bilo navzočih dovolj moških, na drugi strani pa se je potrebovalo ogromno hlapcev in dekel v kmetijskih okoliščinah, da se je razvilo posebno koroško prepevanje v večglasju. Kjer je mnogo fantov, lahko vsak poje svoj glas. To pa posebno tedaj, če želi svojo glasbeno nadarjenost prikazati pred poslušalci, predvsem pred svojo izvoljenko. Fantje, ki so znali boljše peti, so imeli pri dekletih večji ugled, več možnosti. Če takšno selekcijo nadaljuješ skozi stoletja, dobiš Korošca, ki rad poje. Slovenci in še posebej Koroški Slovenci smo znani, da ljubimo glasbo in smo nadarjeni pevci. Znana popevka se glasi »Pa ni ga Korošca, da ne bi znal pet, pa delat in juckat in ljubico imet.«

Kako se pesmi na Koroškem razlikujejo glede na posamezne pokrajine? Vsaka vas ima svoj glas – tako se sicer imenuje tudi zbirka vaših raziskav.

Pevske skupine, posamezni pevci, vzljubijo določene pesmi, ki se prenašajo iz roda v rod. V določenih vaseh se prepevajo nekatere pesmi pogosteje ali izključno. Iz tega je nastala govorica, da ima vsaka vas svoj glas, vsak kraj svoj običaj. Pod tem geslom sem izdal osem knjig o koroškem ljudskem prepevanju; so transkripcije, prepisi in dokumentacije načina prepevanja. V Rožu so zelo priljubljene poskočnice v petglasnem, počasnem prepevanju, v Podjuni je precej duhovnih, na Zilji pa so ohranjene pripovedni pesmi. Od ziljskega štehvanja do podjunskega koledovanja ob Florjanu ali za novo leto in svečnico pa do vnetega prepevanja Marijinih in drugih duhovnih pesmih v cerkvah in zunaj cerkvenih pobožnosti se najde pisana paleta živetega glasbenega uživanja.

Raziskovali ste tudi slovenske pesmi na Štajerskem. Kaj je njihova značilnost? Domnevam, da ima v njih vino posebno mesto.

Ker štajerski Slovenci živijo precej skrito, smo se trudili odkriti njihovo prepevanje in res sem posnel od Radgone preko Lučan do Sobote ob meji par sto slovenskih pesmi. Sodeloval sem s Volksliedwerkom in izdal skupno z Evo-Marijo Hois tudi nekaj notnih zvezkov in člankov. Vinske so pri njih zastopane, posebno značilne pa so pesmi ob pogrebih, neke vrste nekrologi.

Še nedavno tega je glasbo treba bilo aktivno ustvarjati, da jo je bilo mogoče slišati, se pravi peti ali igrati na instrument. Danes je uživanje glasbe zvečine pasivna dejavnost, poslušamo jo na radiu ali mobilnih telefonih. Kako se s tem spreminja dojemanje in tudi podoba glasbe?

Človek se naj poslužuje vseh danih tehničnih možnosti današnjega časa in daje po potrebi mesto tudi domačim zvrstem glasbe. Če so mladi pod prevladujočim vplivom tuje glasbe, bo pri njih sedanje domače prepevanje izumrlo. Proti temu znanost nima konceptov, saj ta razvoj le spremlja, ne vpliva nanj. Želim si pa, da bi dobila naša mladina več možnosti in boljšo izbiro ob uživanju domače glasbe.

Glasbene smeri, glasbeni trendi so z digitalno tehnologijo v zgolj dveh, treh desetletjih postali povsod in takoj dostopni. Ali se glasba razvija v smer svetovnega talilnega lonca ali pa bodo lokalne in kulturne posebnosti tudi v prihodnje zagotavljale unikatnost?

Vse je v teku in prenos značilnih glasbenih posebnosti od ene na drugo generacijo je odvisen od obeh strani. »Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi« je izraz zaskrbljenosti starejše generacije in mladi bodo sprejeli tisto glasbo kot svojo, ki si jo bodo pridobili, prilastili. Izginile bodo polagoma krajevne značilnosti zaradi globalne ponudbe.

Na festivalu pop-glasbe Popevka vesele jeseni ste leta 1986 v Mariboru prejeli s koroško slovensko zasedbo Energija nagrado za prvo mesto. Ansamblov v pop in rock glasbi je poleg Energije bilo med koroškimi Slovenci kar nekaj, a razen Bališa se noben ni dolgo obdržal, kaj šele uveljavil na širši slovenski sceni. Zakaj?

Gradiščanski Hrvati imajo dobro razvito mrežo ansamblov, ker jih z vsemi možnostmi podpirajo in jim urejajo možnosti, prirejajo festivale, jih vabijo na dogodke itd. Pri nas se obračajo interesi prirediteljev in medijev vse bolj po športu in kot znak za prevladujoče težišče navedem oddajo Dober dan Koroška, kjer je šport bolj v ospredju kakor kultura. To ni bilo vselej tako in morda tudi ne bo na večno tako. Če bi se našel konsenz v narodni skupnosti, da bi se slovenska beseda bolje razvila ob razvoju glasbene kulture, bi se dalo marsikaj močneje spraviti na pot. Dokler je ob glasbeni skupini bolj važno, ali je politično leva ali desna, kar sicer zveni smešno, ker to v bistvu ni važno, in se po tem ravna morebitna podpora ali odklanjanje, bo ostalo vse pri starem.

Vodili in sodelovali ste z vrsto zborov, posebej pa ste povezani z Oktetom Suha, ki ste ga zbrali okoli sebe pred dobrimi štirimi desetletji. Vas kdaj zamika, da bi z Oktetom spet peli?

19 let sem vodil zbor graških študentov, 8 let Oktet Suha, 21 let skupino Nomos v Škocjanu, 7 let Obirsko pevsko društvo in podskupini Trem in Virum, 20 let zdaj vodim kvintet bratov Smrtnik in vseh 45 let vodim cerkveni zbor Suha in sem tam organist. Vmes sem učil in pomagal izdelati glasbene izdelke skupinam PIS Žvabek, Korenika, dekliškemu zboru Škocjan, zboru Seppa Kolbitscha, Vidrinkam, pevskim skupinam v Vogrčah, Libeličah in še drugod. 

Izdajam zbirko zvezkov Pesmi in glasba z južne Koroške, kjer se najde v 44 zvezkih precej gradiva, tudi na spletu (www.pesmi.at). Z Oktetom Suha prepevamo naprej in jim prirejam pesmi, nisem pa več aktivni pevec.

Na Suhi vodite vokalno-instrumentalno skupino Sanje. Ime je menda sestavljeno iz začetnih črk članov. Glasba torej tudi pri vas doma prehaja iz roda v rod?

Sem vesel, da se Simon, Alina, Nina, Julija in Eva radi ukvarjajo z glasbo in petjem, ker to človeka plemeniti.

Do poklicne upokojitve je sicer še nekaj let, a izkušnje kažejo, da je marsikateremu raziskovalcu ostalo dela čez glavo tudi po koncu službene kariere. Kako kaže pri vas, boste zastavljeni penzum lahko izpolnili ali ga bo ostalo tudi še kaj za pozneje?

Delam in zbiram, prirejam in publiciram. Hodim na simpozije, predavam, učim, a ob glasbi sam vedno tudi uživam. To je moje življenje. Rad se družim z drugimi pevci in rad sem v veseli družbi. To bo ostalo tudi naprej tako.