Celovec V nedeljo, 2. februarja 2020, na svečnico popoldne, je bil Jože Marketz, dosedanji ravnatelj koroške Caritas, posvečen za 66. škofa krške škofije. Po daljši sedisvakanci, predhodnik Alojzij Schwarz je postal škof v Nižji Avstriji, je druga najstarejša škofija v Avstriji dobila novega nadpastirja. Po Glinjčanu Jakobu Peregrinu Paulitschu (Pavliču) je Jože Marketz drugi koroški Slovenec na vrhu krške škofije.

Že samo imenovanje, predvsem pa posvetitev Marketza za škofa, sta sprožila izreden odmev in zaminanje med ljudmi, v medijih in sploh v javnosti. Krška  stolnica, svoječasna protestantska cerkev, je bila v nedeljo do zadnjega zasedena, med gosti so bili visoki in najvišji predstavniki države, dežele Koroške, Republike Slovenije, koroških Slovencev, uprave in drugih družbenopolitičnih ter civilnih ustanov. 

Pesem in aplavz

V šotoru pred stolnico in v prostorih Mohorjeve družbe so mnogi na zaslonih sledili bogoslužju in obredu posvečenja, ki ga je v živo prenašala televizija, pred posvečenjem pa so razni zbori, med njimi Mešani pevski zbor Radiše (vodila Sandra Lampichler), slovenski in nemški cerkveni zbor iz Borovelj (vodil Roman Verdel), zbora iz Trga in Katschtala ter selski pevke in pevci, ob spremstvu Pavla Zablatnika in Christopha Mühltalerja ustvarili vzdušje skupnosti in ekumene. Za svoje pastirsko oz. škofovsko geslo je Jože Marketz izbral besede iz 1 Jn 4,16 »Deus Caritas est – Bog je ljubezen«.

Veliko duhovnikov in okoli trideset nadškofov in škofov ter opatov iz Avstrije, Slovenije, Južnega Tirola in Srbije, med njimi nuncij Pedro Lopez Quintana, kardinal Christoph Schönborn, apostolski administrator Werner Frei­stetter, beograjski nadškof Stanislav Hočevar, evangeličanski škof Manfred Sauer, vsi slovenski škofje z nadškofoma Stanislavom Zoretom (Ljubljana) in Alojzijem Cviklom (Maribor) na čelu, je pevajoč spremljalo Jožeta Marketza v razsvetljeno stolnico. Posvečevalec je bil salzburški nadškof Franz Lackner, pridigar pa predarlski škof Benno Elbs.

Po branju papeževega pisma o imenovanju Jožeta Marketza za krškega škofa (»naloge in pastoralne izkušnje te za to usposabljajo«), dvojezičnem berilu in evangeliju je sledila pridiga škofa Elbsa. Osrednja misel je bila posredovanje Gospoda v vsej njegovi ljubezni, kar je ob vseh tegobah pesmizma, izstopov iz cerkvenega občestva (»mislim, da tega tudi ti ne boš mogel preprečiti«) naloga dušnega pastirstva. V tej zvezi pa še posebej skrb za revne, za tiste, ki so na robu družbe, ki so v stiski.    

Na strani ubogih 

Kajti zavzemanje za uboge in revne je zmeraj bilo najbolj verodostojna oblika oznanjenja blagovesti. Revščina je materialna in duševna, podpora tistim, ki nimajo lobija, je glavna naloga kristjanov, prav posebej pa škofa. Kot bivši predsednik Caritasa pa škof Marketz prav dobro pozna bedo in revšino ter človeške skrbi. Škof Elbs pa je tudi dejal, da mora biti Cerkev drugačen kraj in prostor, kjer ne vladajo zakoni in logika gospodarstva, profita in napredka, kjer ni mesta za nečimrnost, oblastništvo in svetohlinstvo. To je kraj skromnosti, ponižnosti, odkritosti, svobode in ljubezni do drugega.  

»Ich bin bereit – Pripravljen sem«

Škofu posvečevalcu Franzu Lacknerju je škofovski kandidat v obeh jezikih »Ich bin bereit – Pripravljen sem« zaobljubil, da bo svojo službo krškega škofa izvrševal odgovorno. Po dvojezičnih litanijah vseh svetnikov je sledil obred posvečenja s polaganjem rok, maziljenjem glave, izročanjem evangelijske knjige, prstana, mitre in pastirske palice. Pri darovanju in med obhajilom sta pela cerkvena zbora iz Šentlipša in Železne Kaple pod vodstvom Boža Hartmanna, ki sta skupaj s stolnim zborom (Thomas Wasserfaller) pevsko in glasbeno svečano uokvirila posvečenje. Kot kaplan v Borovljah je Jože Marketz pel pri Moškem zboru SPD »Borovlje«.

Imenovanje kot znak samoumevnosti

V svoji prvi pridigi
se  je škof Jože Marketz, ki mu navlaka navidezno zvišenih nagovorov ne pomeni dosti, zahvalil predvsem družini za vero, pa tudi vsem, ki so ga spremljali na njegovih poteh, da je srečal Boga, ki je ljubezen. Caritas je bila zanj velika izkušnja z revščino, stisko in z ljudmi na robu družbe. Cerkev, do katere je tudi kritičen, je krhka posoda, predvsem pa naj bo odprta skupnost, v kateri se najrazličnejši ljudje počutijo dobrodošle in sprejete.

Jože Marketz ni tajil,
da se je zelo težko odločil za službo škofa, ker se mu je zdela prevelika. Spomin na babico, ki je bila lik pre­mnogih slovenskih vernic in vernikov, ter podpora iz vrst koroških Slovencev, sta mu to odločitev olajšala. In v duhu sinode ter pomena in potrebe po samoumevni enakovrednosti obeh jezikov in narodov v deželi je kot prvi škof v zgodovini krške škofije  samoumevno, vsebinsko bogato, ne le z nekaj praznimi floskulami, spregovoril in nagovoril ljudstvo v slovenščini. Naglasil je: »Zavedam pa se seveda, da je imenovanje koroškega Slovenca za škofa tudi političen znak, ki ni prvi in zato pomaga okrepiti trend, da na Koroškem tudi Slovenci lahko prevzemajo odgovorne službe za vso družbo. In da je samoumevno, da materni jezik lahko brez ovir uporabljamo v koroški javnosti. To je vsekakor razveseljivo in s ponosom in z zadoščenjem lahko rečem, da je Cerkev k temu razvoju  mnogo prispevala in kličem tiste nazaj k sooblikovanju cerkvene skupnosti, ki so jo zapustili iz upravičenih razlogov. Predvsem pa si iz srca želim, da bi skupno naprej delali na družbi, v kateri ima vsak človek dostojanstven prostor, neodvisno od izvora, jezika, verske pripadnosti in drugih označb.« Z besedami »Z vami sem kristjan, za vas sem škof« in s prošnjo »To službo se moram šele naučiti oblikovati in na tem mestu vas v vsej ponižnosti prosim za sodelovanje in podporo« je škof zaključil svoj govor. Slovesnost se je končala s škofovim blagoslovom in skupno pesmijo »Je angel Gospodov«. 

Novega škofa Jožeta Marketza
je pred stolnico pričakala množica in z njim iskala stik. Nasmejani nadpastir je brez pridržkov in odprto, kot je pač njegov način, stiskal roke, prejemal darila in »pohavžval« z ljudmi. Slovenski verniki in zbori pa so mu zapeli neminljivo »Rož, Podjuna, Zila«. Takoj je prevzel in očaral vse. Skratka, dobili smo škofa iz ljudstva za ljudstvo!