Kako se spominjaš svojih mladostnih in študentskih let na Koroškem in na Dunaju?

Prihajam iz svobodomiselne družine, ampak moje politično in filozofsko izobraževanje se je utrdilo šele na Dunaju, ko smo slovenski študentje stopali v stik z drugimi mednarodnimi študentskimi organizacijami, ko smo se naučili, da je mednarodna solidarnost važna, npr. s palestinskim narodom ali s črnskimi narodi, ki so se borili za svobodo. To nas je zelo poglobilo v našem mišljenju in tudi  v našem lastnem nastopanju, ker smo se kmalu znali tudi organizirati za naše pravice kot koroški Slovenci. Nastala je tudi solidarnost z drugimi študenti iz drugih držav in antifašizem je bila baza, na kateri smo se lahko združili. To je politično bila moja prva pot. Pred tem sem imel še čudne uporne, anarhistične misli, zatem pa sem se kar kmalu spametoval in se pridružil Komunistični partiji Avstrije tako kot tudi veliko drugih slovenskih študentov in sem bil tudi aktiven v Komunistični študentski zvezi na Dunaju.

Vse to pa te ni oviralo, da si kmalu zaključil tudi svoj medicinski študij. Kako si nadaljeval svojo pot kot mlad zdravnik?

Prišel sem nazaj v Celovec in se vključil v deželno bolnico – LKH Celovec, kjer sem zaprosil za specializantsko mesto za kirurgijo. Dolgo niti odgovora nisem dobil. Vzrok za to je bila direktiva takratnega deželnega glavarja Wagnerja, da dva v tej bolnišnici ne smeta dobiti specializantskega mesta za izobrazbo, namreč dr. Jože Messner in dr. Dušan Schlapper. To, da se deželni glavar vmešava v specializantske zadeve, pa je bilo določenim zdravnikom-strokovnjakom le preveč in sva nazadnje oba dobila specializacijo v Celovcu – Jože Messner se je specializiral za pljučne bolezni jaz pa za abdominalno kirurgijo. 

Torej sta se na koncu proti tendencam nestrpnosti uveljavila strokovnost in trezen um?

Na eni strani. Na drugi strani pa so se brž med nekaterimi koroškimi Slovenci sprožile čudne bajke, namreč, da sem vstopil v socialdemokratsko stranko in sem zato dobil specializantsko mesto. Zanimivo je morda to, da sem bil še vedno član Komunistične partije in tudi član deželnega vodstva partije, in vedno mi je bilo nejasno, kako take bajke lahko nastanejo, ko pa sem aktivno politično deloval tudi v šentjakobski okrajni organizaciji, kjer smo mdr. izdelovali političen časopis, organizirali prvomajske prireditve in druge politične prireditve. Kako bi torej naenkrat mogel biti član socialdemokratske stranke, mi ni jasno, saj bi me takoj izključili.

Kako si gradil naprej svojo zdravniško pot?

Z zaključeno kirurško izobrazbo sem nato prišel v bolnišnico usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini (Krankenhaus der Barmherzigen Brüder St. Veit/Glan), kamor me je vzel s seboj odlični kirurg profesor Gerhard Jatzko. In znova so se v našem koroškem svetu od nekod pojavile bajke, namreč, da sem se pustili krstiti, da sem sploh lahko deloval v bolnišnici usmiljenih bratov. V Šentvid sem prišel leta 1984 in deloval tam potem 18 let.

In tudi tam si se spet kmalu znašel v središču dokaj čudnih dogajanj?

Leta 1987 sem zadnjič kandidiral za KPA in imeli smo tudi letake s fotografijami kandidatov. Pa je prišel neki koroški slovenski duhovnik v Šentvid in zahteval, da me odpustijo, ker da zanj to ni skladno, da komunist, ki celo kandidira za KPA, dela v bolnišnici usmiljenih bratov. Nastala je precejšnja zgaga. Prišla sta škof in glavni vizitator usmiljenih bratov in moj šef profesor Jatzko je moral tam poslušati navodila, da me pustijo sicer delati naprej, toda ne smem več kandidirati. Moj šef je odvrnil, povedal mu bom, ali bo še naprej kandidiral ali ne, pa ne morem obljubiti, toda prihodnje volitve so ja šele v šestih letih. Kljub temu bi takrat domala izgubil mesto zaradi intervencije koroškega slovenskega duhovnika.

Danes se Dušan Schlapper rad poglablja v branje in se sooča s filozofskimi vprašanji. Fascinira pa ga tudi slikarstvo, še posebej tudi slike Franca Rasingerja.

Kako pomembna je bila zate izobrazba pri profesorju Gerhardu Jatzku?

Pri njem sem svojo izobrazbo lahko zaključil oz. poglobil in pridobil visoko kvalifikacijo. Zaradi te odlične kirurške izobrazbe, ki sem jo pri svojem šefu lahko doživel, sem nato med sedmimi kandidati bil izbran in dobil mesto šefa kirurgije v bolnišnici v Wolfsbergu. Takoj pa je prišla spet fama s slovenske strani, da sem naredil kupčijo s Haiderjem. S tem moraš človek živeti, vendar je porazno, če take stvari doživiš iz svojih lastnih vrst. Da mi Wagner skuša preprečiti specializantsko mesto, ki je vedel »iz katere strani pridem« in, da sem imel že »madeže«, to me ni zanimalo, bi pač šel kam drugam. Toda direktno zaradi slovenske strani bi bil skoraj izgubil delovno mesto. Potem pa spet pride ta bajka v Wolfsbergu in jaz se nisem mogel braniti proti temu. 
Kako bi to tudi dokazal? Edino morda s tem: Ko je prišel Haider nekoč v našo bolnico iz nekega drugega razloga, sem bil jaz edini, ki mu nisem roke dal. Kakšna kupčija naj bi to potem bila, pa ne vem?

Kako se je sčasoma razvilo odgovorno in nedvomno težaško delo na kirurgiji v Wolfsbergu, ki je potem trajalo skoraj dve desetletji?

Navadni ljudje so k meni prihajali od vsega začetka in takoj ko sem bil jaz tam, sem v Wolfsbergu uvedel slovenske vizite. Moral sem svoje nadzdravnike in sestre poučevati, jih prepričati, da je to važno, da se človeka, ki pride na kirurgijo in se pusti oskrbovati od zdravnikov, nagovori v njegovem lastnem materinem jeziku. Važno tudi, ker je to že prvi korak v terapijo, ker se počuti bolnik varnega. In to sem vseh skoraj dvajset, ko sem bil v Wolfsbergu, tudi prakticiral in je postala normala za moje sestre, moje nadzdravnike in za naše male ljudi. Nikoli se nisem zanimal za bogatine. Sam se pojmujem kot kirurga malih ljudi. Kot takega sem se vedno pojmoval. Moral pa sem se šele uveljaviti, ker v Wolfsbergu, kjer nikoli prej niso govorili slovensko v bolnišnicah, se je rekalo: On je sicer dober kirurg, ampak zakaj potrebujemo čuša, ki je povrhu še komunist. S tem sem se moral soočati in tudi zdržati. Kar me je osebno malo prizadelo v vseh teh letih, ko sem bil v Wolfsbergu, je bilo, da me pretežni del naših slovenskih zdravnikov ni podpiral. Na to našo kirurgijo smo dobivali sicer bolnike iz severne Koroške, iz zapadne Koroške, iz vseh krajev, tudi iz Slovenije ali pa Štajerske, redko pa iz naših krajev. To sem našim zdravnikom tudi enkrat omenil, da bi bila ta podpora oz. solidarnost važna tudi meni, a je ni bilo.

So bili odnosi do tvojih nemških kolegov boljši?  

Po skoraj dvajsetih letih sem svoje delo v Wolfsbergu zaključil in prijetno sem bil presenečen na zaključnem slavju v Celovcu, ko je prišlo 60 nemško govorečih kolegov in je mdr. kirurški kolega, ki je danes primarij na Štajerskem in je svojo kirurško izobrazbo delal nekoč pri meni, v svojem nagovoru povedal, da so na meni še posebej cenili tudi, da sem ostal zvest svojemu političnemu prepričanju in svojemu jeziku in se nikoli nisem sprenevedal.  Medtem, ko tega v teh vrstah nihče ni osporaval in se nad tem spotikal, pa se le zamisliš ob razočaranjih iz last-nih slovenskih vrst. Vendar se ob njih ne moreš ustavljati, ker imaš druge skrbi, nam-reč skrbi za ljudi, ki so operirani in to je poseben kirurški stres, ki mu je izpostavljen samo kirurg, nihče drug. Tako gledano so vse neprijetne izkušnje le kolateralne škode, ki zapustijo nekaj brazgotin v psihi.

Kaj je bistveno za uspešno in dobro izvajanje poklica zdravnika, še posebej kirurga?

Vrhunska, najboljša izobrazba in, če se ti ponudi priložnost za vrhunsko strokovno izobrazbo, konsekventna pripravljenost za učenje, resno delo in nenehno izpopolnjevanje. Sam sem bil v svojem razvoju v mnogih evropskih mestih, kjer sem hospitiral in se izpopolnjeval, se učil novih reči, pa tudi, da bi videl, kako v drugih državah drugi zdravniki to delajo.

Kirurški poklic je zelo stresen poklic. Zanj potrebuješ živce in telesno moč. Kajti skrbi nimaš le, da si operacijo pravilno opravil, temveč, ker ima vsak človek drugo celjenje, tudi, da vsako sekundo paziš nanj kot na zrklo svojega očesa. To seveda povzroča pogosto nočno nespanje, stresne situacije. Naslednji dan je namreč nov dan in spet nove operacije. Kot specialist za rakasta obolenja, ki sem jih vse življenje operiral, imaš take ljudi, ki bodo prebredli, in take, ki ne bodo prebredli. Torej moraš vsako sekundo biti z glavo pri bolniku. Zato svojih nadzdravnikov nisem naučil le, kako se operira, temveč tudi, kako se bolnika spremlja – namreč vsako sekundo.

Zato se je mentalno treba stalno krepiti in tudi telesno moraš biti v brezhibnem stanju, da te napore zdržiš tudi ponoči, da si naslednji dan spet uravnovešen, ko znova normalno naprej operiraš. To pa šele zdaj prav realiziram, ko je ta stres odpadel in nimam več te odgovornosti, ki sem jo prej permanentno imel. Tudi na dopustu.    

Kaj si zdravnik pod dobesedno trajno visoko napetostjo izbere kot izravnavo za lastno zdravje in protiutež za svoje dobropočutje?

Zame je to branje in soočanje s filozofskimi vprašanji, pa tudi z aktualnimi političnimi problemi in izzivi. To, kar se na svetu dogaja, sem vedno spremljal.

V širši javnosti in stroki si si v teh desetletjih ustvaril ime uspešnega, vrhunskega in visoko čislanega kirurga, ki je neštetim pacientom rešil življenje ali jim podaril še vrsto dragocenih življenjskih let. Kakšno počutje ustvarjajo takšna dejstva pri zdravniku? 

Najlepša. Zame najlepša, če sem mogel s svojo izobrazbo drugim ljudem podaljšati življenje, ali pa jih sploh rešiti rakastega obolenja. In najlepši uspehi zame so tudi, da mi je uspelo z malim človekom imeti najboljšo komunikacijo – ko je bil operiran, se zdravil in odšel, pa spet prišel na kontrolo. Šele zdaj to opažam, ko so se javljali in mi želeli vse najboljše pa da bi ostal zdrav.