Bežimo, tecimo, cigani gredo, v rjavih bisagah otroke neso – tako se glasi slovenska otroška pesem. Manjšina Romov in Rominj je bila od nekdaj žrtev stigmatizacije in diskriminacije. V medijih so le prisotni kot berači in beračinje, v risankah jih vidimo kot cirkusante, z enim uhanom in kot personalizacijo zla. Anticiganizem je družbeni problem, ki se vleče skozi vso evropsko zgodovino do današnjega dne. Pisatelj, manjšinski aktivist in novinar Samuel Mágó v pogovoru o anticiganizmu, manjšini in družbi.


Ste član manjšine Romov in Rominj ter imate judovske korenine po materini strani. Kaj vam pomeni manjšinstvo?
Samuel Mágó: Biti del manjšine mi je zelo pomembno in zame pomeni veliko različnega. Vesel sem, da lahko črpam iz toliko kultur. Sem tudi Dunajčan in Budimpeštanec in Europejec. Sestojim se iz mnogih različnih identitet. Imam pa občutek, da je to na Dunaju norma.
Po madžarsko obstajata dve besedi za doma – »otthon« (tam doma) in »itthon« (tukaj doma). To pomeni, da po madžarsko ne obstaja le en dom, ampak je jih vedno več. Torej lahko po madžarsko rečem, da sem trenutno »tukaj doma« na Dunaju in moja družina je »tam doma« v Budimpešti. Menim, da ima vsak človek več domov.


Delate tudi kot trener za anticiganizem. Kako nastaja sovraštvo proti eni (narodni) skupnosti?
Anticiganizem obstaja odkar so Romi in Rominje prispeli v Evropo. Beseda »cigani/ke« izvira iz grške besede »athínganoi«. V stari grščini ta beseda pomeni »nedotakljiv«. Obstajata dve teoriji – prva pravi, da je evropsko prebivalstvo tako označilo Rome in Rominje, ker se jih niso hoteli dotakniti, druga pravi, da so Romi in Rominje sami rekli, da nočejo, da se jih dotakne. Osebno si želim drugo, verjamem pa bolj v prvo interpretacijo. V Romuniji so nad 500 let zasužnjevali Rome in Rominje. V zgodovinskih knjigah tega dejstva pogosto ne omenijo. V šoli se učimo o zasužnjenju Afroameričanov in Afroameričank v ZDA, ne pa o zasužnjevanju Romov in Rominj v Evropi. V Nemčiji so Romi in Rominje bili v 15. stoletju razglašeni za »vogelfrei«. To pomeni, da so jih lahko preganjali in morili brez pravnih posledic. Obstajali so pravšnji »lovi na cigane«. Višek sovraštva je bil porajmos, torej genocid Romov in Rominj v drugi svetovni vojni. Holokavst je bil višek in eskalacija. Če danes kje v srednji Evropi srečaš Roma ali Rominjo, je verjetnost velika, da je nekdo iz njegovega ali njenega sorodstva bil prizadet od porajmosa. Toda izključitev iz družbe se ni končala in obdelovanje zgodovine se ni pričelo po drugi svetovni vojni. Obstaja interno poročilo za policijo iz avstrijskega notranjega ministrstva iz časa po drugi svetovni vojni (iz 1950/60-ih letih), v katerem piše, da naj policija in uradniki pazijo, ker prihajajo »cigani«, ki se pretvarjajo, da so preživeli koncentracijska taborišča. Piše, da si sami tetovirajo številke na roko, da bi prišli do denarja. Na takšnih primerih vidimo, da se je anticiganizem enostavno nadaljeval po drugi svetovni vojni. Antisemitizem se je vsaj začelo obdelovati, vsaj ni več spodoben. Če danes nek/a evropski/a politik/čarka izpove nekaj antisemitskega, se javnost razburja. Ali pride do posledic, ni rečeno, ampak neka ogorčenost na vsak način nastane. Če je nek/a politik/čarka anticiganističen/na, je to popolnoma vseeno. Anticiganizem je še vedno primeren za družbo. Vsak mesec berem kako poročilo o tem, da so spet nekje požigali hiše Romov in Rominj. V Romuniji, Ukrajini, Rusiji, pred kratkim v Belgiji. Tudi v Linzu, tukaj pri nas v Avstriji. Na Madžarskem so imeli leta 2009 serijo umorov članov romske manjšine. To ni samo sovražni govor, ampak nasilje, ki se aktivno obrne proti Romom.


Kaj lahko bralci in bralke storijo proti anticiganizmu?
Mislim, da je zelo pomembno, da se ljudje iz manjšin oz. iz skupnosti, ki ne pripadajo večinskemu prebivalstvu, bolj povežemo. Kajti ena manjšina sama nikoli nima glasu in prodornosti vseh manjšin. Večina nas številčno vedno prekaša. Toda, če se več ljudi iz različnih skupnosti izreče za neko stvar, potem ima to nek učinek. Vedno pravim: anticiganizem ni problem Romov in Rominj, je problem večinskega prebivalstva. Romi in Rominje niso krivi/e za anticiganizem. Oni/e so žrtve. To se pogosto zamenja. Manjšina ne more sama rešiti tega problema – potrebuje zaveznike in zaveznice. Pogosto imam občutek, da narodne skupnosti vedno poskušajo pričeti same pri sebi in rešiti izzive v lastnem krogu. Samokritično povem: mogoče se celo malo izoliramo. Zunanji pogled pa je lahko velika pomoč. Potrebujemo dialog med manjšinami.


Kaj si želite za svojo manjšino?
Zahtevam enakopravnost. Romi živijo že toliko stoletij v Evropi in so velik del evropske skupnosti. V Evropi živi 12 milijonov Romov in Rominj in le 8 milijonov Avstrijcev in Avstrijk. Toda oficialno so Romi in Rominje največja evropska manjšina. Manjšina, ki je Evropo zelo močno zaznamovala – kulturno in družbeno. Čutiš vpliv Romov in Rominj na primer pri flamenku v Španiji ali v glasbeni industriji na Balkanu. Romi in Rominje so v tolikih različnih deželah zaznamovali kulturo in želel bi si enostavno, da se jih končno prepozna kot Evropejce in Evropejke in ne gleda več kot tujce in tujke. Treba je končati s to stigmo, da smo eksotični in da »prihajamo iz Indije«. Moji predniki in moje prednice so živeli pred tioč leti v Indiji, mislim, da smo se do danes dobro integrirali. (se smeji) Romi predstavljajo to, kar se razume pod pojmom »Evropa«. Živimo po vsej Evropi, v vsaki deželi, govorimo vsak evropski jezik in pripadamo vsaki veri tega kontinenta. Več Evrope ni možno.


Delate tudi pri ORF in bili ste glavni urednik časopisa društva Romano Centro. Ali sta novinar in novinarka naj objektivna?
Nevtralnost v novinarstvu ne obstaja.
Realistično se nevtralnost izraža v tem, da se poroča o različnih temah in natačno rešeršira. Idealistična nevtralnost ugovarja našemu človeškemu mišljenju. Vsi imamo mnenja o vsem. Stoodstotno se priznavam k svobodi mišljenja. To tudi pomeni, da je treba dati desno in levo usmerjenimi mnenjem prostor. Mnenja pa sem, da se medijska svoboda svoboda mišljenja končata pri izločevanju, seksizmu, netoleranci in rasizmu. Do danes del avstrijskih medijev vedno spet prestopa to mejo. Ti mediji so dobri le za pahljačo v poletni pasji vročini. Mislim, da se preko takšnih medijev širi veliko neznanja v družbi. Anticiganizem je na primer v avstrijskih medijih zelo močno prisoten. Vedno spet bereš npr. o »mafiji beračev« v povezavi z Romi in Rominjami, čeprav večina beračev in beračic ni del te manjšine. Ustrezajo pač stereotipu »cigana in ciganke«. Zelo opazno je, da pri poročanju o Romih in Rominjah manjka uravnotežnost. Največkrat so poročila namreč negativna. Statistično izstopa tudi dejstvo, da se o Romih in Rominjah skoraj nikoli ne poroča v singularju, kot o individuu. V večini primerov se jih homogenizira v skupino. Novinarji in novinarke moramo delati bolj sensibilno. Novinarstvo ima ogromno odgovornost glede na oblikovanje mnenja avstrijskega prebivalstva.


Kako se opredeljujete do uporabe problematičnih oznak kot npr. »cigan« oz. do močno konotiranih pojmov?
Rad se poslužim primera, ki pokaže, kako neumno v bistvu govorimo o Romih in Rominjah. Vedno spet slišimo o »Roma-tematiki«, »Roma-problemu«, »Roma-specifičnih-ukrepih« itd. Te besede uporabljajo med drugim manjšinski aktivisti, mediji in večinsko prebivalstvo. Zvenijo tudi nedolžno. Če pa nadomestimo besedo »Roma« s pojmom »judovski/a«, potem ti izrazi postanejo zelo problematični. Kajti potem govorimo o »judovskem problemu«, o »judovski tematiki« in o »specifično-judovskih-ukrepih«. To za nas zveni zelo narobe. Zakaj? – Ker smo sensibilizirani za to, da te skupine ljudi ne pavšaliramo. Do danes pa nismo senzibilizirani proti besedam kot »cigan«. Morda bomo to besedo v nekaj desetletjih emancipirali, ampak danes je stanje takšno, da ima ta pojem za Rome in Rominje zelo negativne konotacije. Iz političnega in družbenega vidika ta beseda danes ni v redu. Osebno mi je vseeno, če kdo ta pojem uporablja doma v neki šali, toda v javnosti – ne. V bistvu je svinjarija, da danes lahko greš v trgovino in si kupiš »ciganski namaz«.


Leta 2017 ste s svojim bratom Károlyjem Mágóm napisali knjigo »Glücksmacher« (Ustvarjalci sreče). Kako je ta projekt nastal?
Za to knjigo sem preživel en mesec v Budimpešti pri moji družini. Namerno sem šel »otthon«, ker je večina mojih kratkih zgodb iz moje družinske zgodbe. Jedro večine zgodb je resničnost. Hotela sva napisati zgodbe Romov, z Romi, o Romih, ker se to pač tako redko naredi. Delala sva intervju z babico in nisva nehala spraševati, dokler nisva vsega izvedela. Mislim, da je za naju bilo lažje pisati te zgodbe, ker sva pač pripadnika manjšine in poznava vse vrste Romov in Rominj, iz vseh slojov, vseh zunanjosti, z vsakim ozadjem. Imaš širši pogled na to tematiko in več možnih povezav. Čim več poznaš, tem
manj stereotipov se boš poslužil. Zato mislim, da je pomembno, da v šoli pričnemo s premagovanjem teh klišejev. Manjšine ne smejo zasedati le ene strani v učbeniku za zgodovino. Maturiral sem leta 2014 in genocid na Romih in Rominjah je bil minimalno omenjen – maksimalno pol strani. 90 odstotkov Romov in Rominj je bilo umorjenih in dijaki in dijakinje tega ne vedo.


Knjigo »Glücksmacher« lahko beremo v nemščini ali v romanes. Kaj vam pomeni vaš »drugi« jezik?
Večina avstrijskih in madžarskih Romov in Rominj ne govori več romanes. Vzrok tega je, ker sta Maria Theresia in Rudolf II prepovedala jezik. Kazen za uporabo »ciganskega jezika« je bila 24 udarcev s palico in izrezanje jezika. Zaradi tega so moji predniki nehali govoriti jezik. Baje je bil moj pradedek na očetovi strani zadnji, ki je še obvladal jezik. Pri nas doma govorimo t. i. »umazano madžarščino«. To pomeni, če se dolgo in intenzivno pogovarjamo doma v moji družini, se lahko zgodi, da nas Madžar ali Madžarka iz večinskega prebivalstva ne razumeta več, ker je pač vsaka tretja beseda romanes. Iz moje družine pa nihče ne govori jezika, razen mojega polbrata. Družina mojega brata po materini strani namreč govori romanes. Pripadajo drugi skupini Romov – mi smo t. i. Romungre, on pa je član t. i. Lovarov. Moj pasivni besedni zaklad je torej bil, že preden sem se naučil romanes, precej velik. Posebno psovke sem vedno izgovoril na romanes. Prvi vzrok, zakaj sem se naučil jezika, je bila zavist. Mnogo pesmi, ki smo jih doma poslušali, nisem razumel. S petnajstimi leti sem po dolgem iskanju našel tečaj za romanes. Vodila ga je tedajšnja predsednica Romano Centra in tako sem spoznal mnogo ljudi iz organizacije. Tako sem tudi prišel k manjšinskem aktivizmu. Danes govorim narečje Lovarov in narečje Kalderash.