Joško Tischler si ni samo kot »oče« Slovenske gimnazije pridobil neminljive zasluge. Bil je tudi pomemben narodni politik. Katere Tischlerjeve politične zasluge za slovensko narodno skupnost najbolj cenite?

Janko Zerzer: Joško Tischler je še posebej zato važna politična osebnost, ker se je zavzemal za samostojno nastopanje ter neodvisnost od večinskih strank. Zato tudi ne moreš trditi, da gre pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) za desničarsko organizacijo. Prav tako pa je bil Joško Tischler zelo zavzet kulturnik. Spominjam se, kako je prihajal na kulturne prireditve vaških prosvetnih društev in sem ga srečaval mdr. na prireditvah sveške »Kočne«. 

Prihajate iz Adamove hiše v Svečah, ki je bila desetletja slovenski kulturni center občine Bistrica v Rožu. Se še spominjate vaših prvih nastopov v dvorani svoje rojstne hiše?

Kmalu po koncu 2. svetovne vojne, že v letih 1945/46, je Oitzlnova Pavla prevzela skrb za otroško petje. Kot zbor-ček smo seveda nastopali pri Adamu, šli pa smo na lojtrniku »gostovat« tudi v Šentjanž, k Cingelcu na Trati, h Gabrielu v Leše ter celo k Prangarju v Zmotiče. 

Bili ste med leti 1981 in 1989 predsednik sveškega prosvetnega društva »Kočna«. V času vašega predsedovanja je obstajal moški zbor, pri katerem ste peli tudi sami in so se pri Adamu prirejale številne kulturne prireditve, npr. ob materinskem dnevu. Medtem že nekaj let ni več moškega zbora in tudi kulturnih prireditev ni več pri Adamu. S kak-šnimi občutki sprejemate ta razvoj? 

Da je zdaj v Svečah taka tišina, je zame naravnost bolest. Adamova hiša ni več Adamova. Gostilne ni več in utihnilo je tudi kulturno življenje, ki je bilo svojčas izredno živahno in bogato. Prirejali smo npr. gledališke predstave ter otroške prireditve. Od leta 1965 naprej je izredno uspešno deloval moški zbor, s katerim smo leta 1985 gostovali tudi v Kanadi ter Združenih državah Amerike in dokazali povezanost z zdomstvom. Gostovanje je posredovala celovška Mohorjeva, ki je imela ude tudi v zdomstvu. Bili smo zelo lepo sprejeti. Že prvi nastop v Torontu, kjer smo peli pred 600 obiskovalci, je bil veliko doživetje.

Veljate tudi za pobudnika Sveškega slikar-skega tedna. Kako je prišlo do te pobude?

S Sveškim slikarskim tednom sem začel v času, ko je predsedoval društvu »Kočna« pokojni šolski nadzornik Valentin Inzko. Pobuda sama pa je prišla s strani Franca Kattniga, kateremu je Valentin Oman predlagal, da bi tudi na Koroškem izvedli slikarsko prireditev »Extempore«, kakršne se je rad udeleževal v Piranu. Kattnig ni videl možnosti, da bi ta Omanov predlog uresničil v Rožeku. Predlagal mi je, da bi ga začela uresničevati »Kočna«. »Extempore« se meni ni zdel idealen projekt. Moja zamisel je bila slikarski teden, ki bi združeval umetnike iz alpsko-jadranskega prostora oz. iz Slovenije, Primorske in Koroške. Ker nam  je Oman pri štartu zelo pomagal, je že kar prva prireditev leta 1981 izredno dobro uspela. Umetniki so pri Adamu stanovali, dobivali hrano in se družili z domačini. Razstava ob zaključku slikarskega tedna je bila zelo dobro obiskana, obiskovalci pa slik niso samo ogledovali, temveč so jih tudi kupovali. 

Legendarna je bila nekoč tudi Sveška filharmonija. 

Poleg kulturnih prireditev smo prirejali tudi zabavne, npr. Pust s »Kočno«, kjer so bile na sporedu tudi kabaretistične točke. Največji uspeh pa je bila Sveška filharmonija, saj smo imeli celo vrsto instrumentalistov. Pri tem sta najbolj vžgala šolski nadzornik Valentin Inzko in zobozdravnik Hanzi Waldhauser, ki sta perfektno igrala na gosli.    

V obdobju, ko ste bil podpredsednik (1971-1983) in nato do leta 2010 predsednik Krščanske kulturne zveze (KKZ), se je uresničila vrsta pomembnih projektov, mdr. Tischlerjeva in Einspielerjeva nagrada, literarni in govorniški natečaj, lutkarstvo in jezikovne počitnice. Tudi kot publicist in avtor, mdr. kulturno-zgodovinskega turističnega vodnika »Po koroških poteh« in knjige »Dobri pastirji« z življenjepisi koroških slovenskih duhovnikov, ki so umrli v letih med 1968 in 2005, ste bili zelo produktivni. Iz katerih virov črpate vso to energijo in katera je bila vaša najpomembnejša »narodna šola«?

Res je, da sem približno štiri desetletja igral odgovorno vlogo pri KKZ. Moram pa poudariti, da je bilo to, kar se je novega pojavilo v naši organizaciji, timsko delo. Predvsem si ne morem predstavljati teh dosežkov brez tajnika Nužeja Tolmaierja, ki je opravljal tajniške posle celih 39 let. Tretji v tem krogu, ki ga je neki časopis imenoval »trojico«, je bil Franc Kattnig. Bil je 33 let blagajnik in podpredsednik KKZ. Skupaj smo se podajali na pot in med potjo se je porodila marsikatera ideja. Glede svoje »narodne šole« pa bi poudaril: začel sem se kulturno udejstvovati kot dijak na Plešivcu. Imeli smo nedeljske sestanke, redno so prihajali mentorji, med njimi prelat Aleš Zechner, Joško Tischler ter predvsem Vinko Zwitter, ki je neverjetno znal navduševati mladino za narodno zavest. Začeli smo izdajati tudi dijaško glasilo »Kres«, pri katerem so naši literati, ki so se pozneje zbirali okoli »Mladja«, med njimi Florjan Lipuš, Erich Prunč in Gustav Januš, začeli delati prve korake. Pozneje pa smo bili aktivni tudi v dunajskem študentskem klubu, kjer smo imeli zbor in seveda redno prirejali tudi sestanke.   

Zelo vam je pri srcu tudi narodna politika. Od leta 1968 do 1970 ste bili tajnik NSKS, vendar ste pred-časno odstopili, kot se sliši iz protesta. Leta 1993 ste bili pobudnik povpraševanja med odborniki vseh slovenskih društev in organizacij, ali so za skupno zastopstvo. Leta 2000 ste bili izvoljeni v predsedstvo NSKS pod Sadovnikovim vodstvom, nakar je leta 2003 prišlo do razkola med Sadovnikovo skupino in NSKS. Kako gledate danes na vse te dogodke? 

Kot tajnik NSKS nisem bil bogve kako srečen, ker ni bilo pravega soglasja v vodstvu organizacije. Sem pa v tej funkciji pripravljal Koroške kulturne dneve skupaj z znanstveniki iz Slovenije. Sicer pa se mi ni zdelo prav, da smo politično razcepljeni. Zdelo se mi je bolj perspektivno, da bi navzven nastopali kot skupno zastopstvo. Sadovnika sem, ko je postal predsednik NSKS, zelo cenil. Žal se je stvar obrnila. Da je bila ustanovljena tretja organzacija, namesto da bi imeli eno, to pa me dejansko boli.   

In kako ocenjujete trenutni narodnopolitični polo-žaj na Koroškem? 

  Z velikim zadoščenjem opažam, kako se je vzdušje v deželi obrnilo na boljše. Ne morem pozabiti, kako so nas na cesti zmerjali, ko sem z dijaki Slovenske gimnazije šel na kako prireditev v mesto. V slabem spominu imam tudi pogovor dveh Celovčanov, ki sta menila: mir v deželi bo šele, ko »teh« ne bo več. 

Danes vedno bolj prevladuje v deželi prepričanje, da koroški Slovenci niso sovražniki, temveč obogatitev. Slovensko kulturno ustvarjanje ni več nekaj manj vrednega, temveč enakopraven del koroškega kulturnega prizorišča.

Koroška vladajoča politika zelo ceni konsenzno skupino pod vodstvom Marjana Sturma in Josefa Feldnerja, medtem ko jo NSKS odklanja. Vaše mnenje?

Konsenz ne more biti nekaj napačnega ob sožitju obeh narodnih skupnosti. Ne morem pa pozabiti, kako je Feldner pred leti na zborovanju na Novem trgu hujskal proti »velikemu strupu« (»Das große Gift«).   

Kako gledate kot Tischlerjev nagrajenec, ki je domala vse življenje sooblikoval kulturno-politični razvoj koroških Slovencev, na njihovo prihodnost?

Kot narodna skupnost ne bomo preživeli, če se bo nekaj več sodeželanov v šoli učilo slovensko, kajti za take sosede bo slovenščina ostala jezik, ki ga uporabljajo po potrebi. Preživeli bomo samo takrat, če bo slovenski jezik živ v družinah in ostal temeljni del vsakdanjega življenja. Zelo pomemben je tudi pozitiven odnos do narečja. Pred očmi imam svoje vnuke: vsi štirje so se rodili na Dunaju. Najstarejša vnukinja je obiskovala vse šole in univerzo  na Dunaju brez slovenskega pouka. Njen brat je obiskoval vrtec in ljudsko šolo na Dunaju in znal samo slovensko narečje. Ko je prišel na Slovensko gimnazijo, ni imel nobenih problemov s slovenskim knjižnim jezikom. Mlajši dve vnukinji sta obiskovali dvojezični vrtec in ljudsko šolo v Ledincah – med seboj pa se vsi štirje radi pogovarjajo v brnškem narečju, da je pravo veselje.