Uprizorili ste generacijski teatr, pri katerem so dijaki in dijakinje šole Caritas za socialne poklice in stanovalci doma starejših »Haus Elisabeth« sodelovali v igri »Das Glück hat Zeit« (Sreča ima čas). Kako je nastal ta projekt?

Imke Logar-Thiessen: To je v bistvu projekt dežele Koroške, ki zdaj obstaja že četrto leto. Jaz sodelujem letos tretjič. Prvi dve leti smo generacijski teatr uprizorili v Pliberku, letos pa v Šentandražu. Ideja projekta je, da se družijo generacije. Dijaki in dijakinje ne »le« nastopajo za starce in starke in potem spet odidejo. Ne, mlajša in starejša generacija se pri nas srečavata redno, vsak teden ali vsak drugi teden, in skupno izdelata igro, ki ima opraviti z življenjepisi ljudi. Jaz kot mentorica imam kot težišči ples in gledališče. 

Kdo so igralci in igralke, ki sodelujejo v generacijskim teatru?

Dijaki in dijakinje  šole za socialne poklice, stari so 17, 18 let. Ravnatelj šole je projekt na zabaven način predstavil z besedami »Je delo s pubertetniki in pubertetnimi postržki.« Torej gre za dve fazi življenja, s katerima ni tako enostavno ravnati. Igra nastaja iz pripovedovanj starih in mladih, ki se povežejo preko javnega intervjuja oziroma pogovora na odru. Večina stark in starcev je dementna. To pomeni, da ne dobiš pri vsakemu nastopu istega odgovora na neko vprašanje. Delati s stalnimi teksti torej sploh ni mogoče. Lahko le določiš vprašanja, ki jih potem mladinci in mladinke stavijo starejšim. Ne moreš načrtovati, kaj se bo zgodilo. Vsakič je presenečenje. Včasih starci nič ne povedo, včasih pa kar cel roman. Najbolj napeta so zame ta srečanja in kako starejši in mlajši med sabo interagirajo. Slučaj je pomemben element igre. Ansambel se vedno menja, včasih kakšnega šolarja ni, včasih se nekomu iz doma enostavno ne ljubi. 

Kaj pa lahko že izdate glede igre?

Igra je zgrajena tako: prvi del pripoveduje o tem, od kod ljudje izvirajo – kaj so dobili od doma. Drugi del govori o tem, kaj narediš iz svojega življenja. Tukaj smo delali na simbolni ravni in uporabljali noge, čevlje in roke, kot nosilce pomena. Vprašanji, s katerimi se ta del bavi, sta, kaj vse si že storil v življenju in kaj od tega si rad storil. Koreografirali smo skupni »ples v sedenju«, pri čemer upokojenci in mladinci skupaj plešejo in nato še en ples, pri katerem pleše le mladina. Plesi so načrtovani tako, da ali cela skupina pleše ali nekdo demonstrira gibe starcem. Igralci in igralke so veliko prispevali h koreografiji, njihove ideje so vpletene vanjo. Moja hčerka Elsa spremlja predstavo na klavirju. Tretji del pa se bavi z vprašanjem »Kaj je me osrečilo?« 

Zakaj se vam zdi pomembno, da sodelujejo starejše in mlajše generacije?

Danes pripadniki in pripadnice različnih generacij nimajo več mnogo stika med sabo. Živimo vsi bolj izolirano. Hiše, v katerih živi še več generacij ene družine pod eno streho, že težko najdeš. Kontakt med ljudmi različne starosti pa koristi vsem udeležencem. V Pliberku sem delala z enajstletniki in potem z dvanajstletnimi otroki. Tudi to delo je bilo napeto. Bilo je malo enostavneje, ker so bili še bolj otročji in starci so bili začetka bolj odprti napram njim. Spočetka obstaja mnogo strahu pred dotikom, toda konec koncev se je to vedno razjasnilo. Ob koncu projekta je eden z drugim zelo prisrčen. To je vedno zelo lepo videti. 

Kaj je bilo najbolj presenetljivo, kar ste doživeli pri delu v igri?

Če delaš z ljudmi, ki imajo demenco, je pogosto tako, da so dolgo zaprti in nato se nekega dne nenadoma odprejo neka vrata. Potem  mnogo pripovedujejo, imajo željo se izpovedati. Nato pa se ta vrata spet zaprejo. Načrtovati pač ne moreš, da se vrata ravno na odru odprejo. Dijaki in dijakinje imajo različne strategije, kako reagirajo na odgovore oz. na pomanjkanje le-teh. Nekateri prišepetavajo starcem odgovore, drugi pa stavijo vprašanje tako, da odgovor izvabijo. Zaradi tega je vsaka predstava več ali manj edinstvena. 

Med drugim ste tudi aktivni v plesnem teatru, na primer pri pohodu »Angel spomina« po prizoriščih knjige Maje Haderlap. Kakšne možnosti ima ta panoga v primerjavi z »navadnim« teatrom? 

Kot otrok sem plesala klasični balet. Potem sem pričela z Butoh, se pravi z japonskim izraznim plesom. Nato pa sem naredila izobrazbo v odrskem plesu za sodobni ples. Prišla sem torej od plesa k teatru.  Moj fokus je torej v bistvu na telesnem izrazu, beseda sledi. Sprva mora v telesu biti življenje in doživljanje. Če povežeš ples in gledališče, delaš z drugimi ravnmi. Privabiš na dan druge odtenke človeka. Telo je izraz. Lahko delaš z veliko več emocijami. Globlje čutiš, če lahko glavo malo izklopiš in agiraš le s telesom.  

Vedno spet uprizarjate igre skupaj z begunci …

Projekt gledališke skupine, ki se med drugim sestavlja iz beguncev, je nastal v bistvu zaradi božičnega obiska cerkve. (se smeji) Tedaj so prosilci za azil po farsi citirali iz biblije. Tako smo prišli v kontakt s fanti. V prvi igri smo obdelali temo »beg«. Druga igra je nastala v sklopu festivala za otrokove pravice. Tedaj smo tematizirali otroštvo, mladost in sedanje življenje igralcev. Tretja inscenacija pa se bavi s temo »domovina«.  

Letos namreč uprizarjamo odrsko delo »Romeo in Julija«, toda naša verzija se precej razlikuje od originala. Naslov naše verzije je »Homeside story«. Tudi pri nas sta družini v prepiru, toda ena stran sestoji iz nacionalnih, druga pa iz internacionalnih, globaliziranih ljudi. Besede in jezik v igri predstavljajo raven razuma, občutke pa igralci izražajo s plesom. Tako imajo čustva več prostora in publiko lahko nagovorimo na čisto drug način.

Kako lahko kultura in umetnost pomagata pri približevanju med ljudmi?

Preko gledališča so fanti na vsak način dobili več stika z občino. Preko predstave delijo tudi pozitivne doživljaje s publiko. Naučijo se hitreje nemško in vsi so spet pridobili nekaj samozavesti. Eden izmed igralcev je po premieri prve igre rekel, da jim je gledališče vrnilo njihovo veselje do življenja. Šel je potem tudi h gasilcem in je zdaj hvalabogu dobil azil. Štiri leta je čakal na odgovor. Drugi so dobili negativne odgovore in ne ve se, zakaj. Je kot loto.  

Bili ste tudi aktivni v KIB oziroma v skupini »Die Kämpa«. Kaj lahko kultura doseže v neki majhni občini, kot je na primer Pliberk?

Kultura lahko mnogo doseže. Socialno sožitje in poglobitev razumevanja sta le dva primera. Gledališče pa omogoči, da se tematizirajo problemi, ki se drugače raje spregledajo. Nadalje da prostor ljudem, ki pogosto stojijo ob strani družbe, na primer prosilcem za azil ali starcem v domu. V Labotu smo pred nekaj času naredili performans za žrtve poplave. Ti so namreč doživeli veliko zavisti s strani drugih, ker so dobili denar za popravilo škode. Te zgodbe smo inscenirali. Mislim, da je ta performans bil zelo pomemben za te ljudi, ki so doživeli toliko tegob in so potem še trpeli za takšnimi neumnimi reakcijami. Njihova zgodba je na ta način dobila oder, prišla je v javnost, bila je pripovedovana. Menim, da kultura lahko stori mnogo s takimi akcijami. To tudi vidimo v slovenskih društvih, ki preko teatra negujejo slovenski jezik. 

Reakcije na takšno gledališče seveda niso vedno pozitivne. Kajti nagovorijo se teme, ki jih noče vsak slišati in videti. Vedno se izpostaviš kritiki.  

Sodelujete tudi v Žvabeku s skupino »Lutke Suha«. Kaj vam pomeni slovenščina?

Slovenščina je velik del mojega življenja. Moj mož, moj tast in moja tašča in tudi moji otroci obvladajo jezik. Fantastično se mi zdi, da se tu uporablja gledališče za nego jezika. Tukaj se jezik živi. Kot povsod pa seveda obstaja tudi potreba po nadomestitvi zamujenega. Uporaba jezika bi lahko bila bolj samoumevna. Jezik bi se lahko v javnosti bolj uveljavil. Saj je to sožitje jezikov in kultur bogastvo. 

Doma imate kmetijo. Kako ocenjujete situacijo kmetov in kmetic na Koroškem?

Situacija vseh kmetov ni idealna, ne samo na Koroškem, ampak v celotni Avstriji. Moraš si poiskati nišo in gledati, da preživiš. Direktno trženje – kupovanje od kmeta – tukaj še ni tako razširjeno. Iti v trgovino in kupiti vse z ene police, je pač veliko bolj udobno. Menim, da je tukaj še mnogo možno, kar se drugod že živi. Nadalje obstaja za direktno trženje za kmete mnogo obvez. Tiste pa stanejo cel kup denarja. Za prodajo sira rabiš na primer transporter in vitrino, ki hladita itd. V bistvu bi moral preusmeriti celotno kmetijo na en produkt. Je zelo težavno.