»Zgodovina je pretekla. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Kaj bi brskali po minulem?« Take ali podobne besede je vsakdo izmed nas že slišal. Pogosto jim sledi zaničljivo zamrmljan: »Kaj mene to briga?« Ljudje, ki se ukvarjajo z zgodovino, so takšnim izpovedim trn v peti. Toda kako obujati preteklost v sedanjosti? Kaj storiti, da ne pozabimo tega, iz česar bi se naj učili?

Evelyn Steinthaler je našla poseben odgovor na to vprašanje. Znastvenica za komunikacijo, izdajateljica, prevajalka in avtorica je napisala zgodovinsko besedilo v slogu graphic novel »Peršmanhof – 25. April 1945«, ki jo je Verena Loisel ilustrirala. Steinthaler, ki je med drugim delala z mladinci in kot novinarka, spregovori o knjigi, enakopravnosti ter dejstvih in fikciji. 

Zakaj ste se odločili, da boste napisali knjigo o pokolu pri Peršmanu?

Evelyn Steinthaler: Kot vemo, je bil pokol pri Peršmanu eden izmed mnogih zločinov v končni fazi. Skozi leta pa me je vedno spet iritiralo, da je, vedno, ko se je govorilo o Peršmanovi domačiji, nastala nekakšna drža: Kaj mene to briga? Ta odmejitev od pokola me je vznemirjala. Dejstvo, da ta masaker spada k zgodovini Koroške – celotne Koroške! – me je spodbudilo k temu, da napišem to knjigo. 

Kako ste prišli na idejo, zgodbo Peršmanove domačine prikazovati v formatu stripa oz. graphic novel?

Zelo me zanimajo raznolike vrste pripovedovanja. Preko potovanj v Frankfurt sem spoznala, da obstajajo številne graphic novels, ki se bavijo s mlajšo in starejšo zgodovino. Sama sem imela veselje z branjem teh knjig. Tako je nastala ideja, ravno to zgodbo 25. aprila 1945 pripovedovati v tej obliki. Od vsega začetka je bila pustolovščina, saj nisem vedela, kateri risar ali risarka bi bila pripravljena se spuščati v ta projekt. Konec koncev pa sem imela srečo, da se je Verena Loisel opogumila izdelati knjigo z mano. 

Kaj je bila največja ovira, ki ste jo morali premostiti pri izdelavi graphic novel?

Vprašanje Ali se smem te zgodbe sploh lotiti? me je spremljalo ves čas. V teh petih letih, ko sem delala na knjigi, sem pogosto mislila na Gerta Jonkeja, pri katerem sem v 1990-ih letih študirala in ki mi je tedaj rekel: »Pisati o Koroški je tako težko. Raje si izberi nekaj drugega.« To pa v mojem primeru ni bilo mogoče. Prvotno je bilo načrtovano, da naj bi knjiga bila od začetka dvojezična. Zdaj je nemška, ker je založba menila, da je pomembneje najprej doseči nemško govoreče ljudi, ki skoraj ne vedo ničesar o Peršmanovi domačiji. Slovenski prevod pa je seveda načrtovan. 

Kako se je javnost odzivala na vaše delo?

Zelo pozitivno. Prevzeta sem od odobravanja javnosti. Ne samo na Koroškem, temveč tudi v Sloveniji in Nemčiji smo naleteli na velik interes.

Knjigo predstavljate tudi na šolah. Zakaj je pomembno, da otroci in mladina izvedo za poboj pri Peršmanu?

Na eni strani je to zgodba strašnih zločninov, ki so jih storili nacionalsocialisti, na drugi strani pa je zgodba poguma in antifašističnega upora slovenskega prebivalstva Koroške. Tega odločilnega, pogumnega upora nikoli ne smemo pozabiti. Naslednje generacije naj ne bi naredile iste napake. Ne sme se pozabiti teh dogodkov ali jim biti onemogočeno, da izvedo o njih. Avstrijska državna pogodba ne bi obstajala brez oboroženega upora koroških Slovencev in Slovenk. 

Delali ste tudi kot novinarka. Kako jasna je meja med dejstvom in fikcijo?

Tu obstaja seveda velika razlika med umetnostjo in novinarstvom. V naši graphic novel »Peršmanhof – 25. April 1945« pa se dosledno držimo aktualnih raziskav in dognanj o pokolu 25. 4. 1945. Zgodovinarka Lisa Rettl je delo na knjigi v svetovalni funkciji spremljala. Fiktiven je le tisti del, v katerem nastopa Ana Sadovnik kot starka. To sem si jaz namislila. Menim, da je predvsem v časih, ko so »fake news« velika tema, pomembno, da se pri zgodovinskih dogodkih strogo gleda na to, da ne pride do izkrivljanja. Poleg tega pa seveda obstaja umetniška svoboda.

Kaj smatrate za sodobno nalogo novinarstva?

Razjasnjevati, se upirati polemiki in se ne pustiti iritirati od oseb, ki menijo, da lahko čustva nadomestijo dejstva. Menim, da živimo v času, v katerem nosi pravo novinarstvo mnogo odgovornosti. Mogoče velo več, kot v preteklih desetletjih. 

Delali ste tudi na drugih knjigah o času nacionalsocializma. Med drugim ste izdali knjigo »Frauen 1938« (Žene 1938) in napisali ste knjigo »Wien 1945« (Dunaj 1945). Kaj so za vas najvažnejša spoznanja, ki ste jih pridobili iz kontinuiranega dela na temi?

Skozi leta sem seveda pogosto slišala stavek: »Zdaj je dovolj, to spada v preteklost, o tem naj ne bi govorili več.« Vem pa, da je šele tedaj dovolj, če se ničesar več ne zamolči. Do te točke pa še zdaleč nismo prispeli.

V teku let ste se osredotočali med drugim tudi na družbeno-politične projekte s fokusom na pospeševanju žen in deklet. Kako ocenjujete situacijo žen v Avstriji glede enakopravnosti in pri katerih projektih ste sodelovali?

Izhajala sem iz projektov v »Mädchencafés« (Dekliške kavarne) in se potem odločila položiti svoj fokus na pospeševanje. Pri tem sem se usmerjala po izpovedi Gerde Lerner: »Vsaka žena se spremeni, če spozna, da ima zgodbo.« Kje so naši ženski zgledi, naše junakinje? Žene Peršmanove domačije, mati Ane Sadovnik, ki se je tudi imenovala Ana, in njena svakinja sta takšni junakinji. Junakinji sta zaradi oskrbnega dela za upor, ki sta ga kot mnogo drugih koroških Slovenk, tajno opravljali.

Jezim se, ko ljudje zaploskajo, če nek muzej za eno leto le razstavlja dela umetnic. Kaj pa je leto navrh? To mi je vse premalo. Ploskala bom potem, ko bodo žene dobivale enako število nagrad in deležne enakega števila razstav kot moški. Veselila se bom potem, če ne bo več razlike med plačo žene in moža in če bodo dirigentke vodile novoletni koncert. Redno in ne samo kot kuriozna izjema, kot je še ni bilo.   

K mojim feminističnim projektom spada na vsak način projekt pisalnega tečaja »Vpišemo se«, v sklopu katerega so lahko žene, ki so morale bežati, uporabile literaturo kot most v novo življenje v Avstriji. Organiziram pisalni tečaj od leta 2017 naprej v sodelovanju z Dunajsko hišo literature in Avstrijsko družbo za literaturo.    

Kateri koraki so potrebni, da pride do družbene spremembe glede enakopravnosti?

Rabimo kvote, da kvalificirane žene dobijo delovna mesta, ki jim ustrezajo. Potrebni sta oskrba za otroke ter boljša razdelitev brezplačnega oskrbnega dela. Mislim, da bi bil delovni teden 30 ur pravi korak, toda od tega smo danes še bolj oddaljeni kot v zadnjih desetletjih. Pogledati moramo le v Skandinavijo, da vidimo, kako dobro lahko tak sistem deluje. Menim, da bi bilo povečanje ugleda poklicov, kot so to oskrba otrok in nega starejših, potrebno, da bi tudi več mož opravljalo te poklice. Le, če v vseh panogah dela enak delež žensk in moških, se lahko približamo enakopravnosti.

Kako je delo z mladino vplivalo na vaš pogled na svet?

Mladinci in mladinke, ki sem jih smela spoznati preko dela v mladinskem centru, so moj horizont izredno razširili. Lastni pogled je vedno zaznamovan od lastnih izkušenj in izvora, če se pa spuščam na tuje, lahko odnesem le korist od izmenjave. To sem se naučila.

Odraščali ste v Celovcu. Kako je bila slovenska narodna skupnost prezentna v vašem otroštvu?

Mati mojega očeta je bila koroška Slovenka. Od nje sem prejela svojo prvo politično izobrazbo.