Bi se na kratko predstavili našim bralcem.

Stefan Sandrieser: Doraščal sem v Radentheinu, maturiral v Beljaku, nato pa sem zaključil študij za glavnošolskega učitelja na Pedagoški akademiji v Celovcu. Po študiju sem bil kot učitelj zaradi prevelikega povpraševanja tri leta brezposeln in sem opravljal več služb v privatnem gospodarstvu, dokler nisem dobil učiteljske službe v Vetrinju. Po Vetrinju sem karenčno zastopal svojo ženo Sabino, roj. Nachbar (sedanja voditeljica manjšinskošolskega oddelka pri Izobraževalni direkciji, op.) na javni dvojezični ljudski šoli v Celovcu, nato sem bil 22 let učitelj na novi srednji šoli v celovškem Šentpetru-Fischlu. Z ženo Sabino, s katero sem poročen 25 let, imava tri otroke (Lisa, Lejla, Noah). 

Kdaj ste se začeli udejstvovati tudi politično?

Že na Pedagoški akademiji sem se zavzemal za interese študentk in študentov, ki so me izvolili tudi za predsednika njihovega interesnega zastopstva. Pozneje sem se kot učitelj vključil v sindikalno gibanje. Leta 2013 sem postal vodja zakonsko predpisanega personalnega zastopstva, leta 2016 pa še predsednik učiteljskega sindikata ter sindikata, ki je pristojen za vse sodelavce v javnih službah. Od aprila 2018 naprej sem deželnozborski poslanec ter mdr. govornik SPÖ za izobraževalna vprašanja in član odbora za ustavna vprašanja in vprašanja narodnih skupnosti.

Prihajate iz Zgornje Koroške. Ste v zgodnjih mladostnih letih že slišali, da je na Koroškem doma tudi slovenska narodna skupnost? 

O njej takrat sploh nisem ničesar vedel. Prve stike s koroškimi Slovenci sem imel kot študent Pedagoške akademije, ko sem se v nekdanji gostilni »Bierjokl/ Pri Joklnu« srečaval mdr. s Tomom Millonigom, Lov-rom Kumrom in Jurijem Perčem. Ta srečanja so me tudi motivirala, da sem se pri Branku Kolterju učil slovenščine na celovški ljudski univerzi. 

Kdaj ste se začeli intenzivno ukvarjati z manjšinskim vprašanjem?

V prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja se je začela burna razprava o manjšinskem šolstvu oz. ločenih razredih, v katero je bilo vključeno tudi študentsko zastopstvo Pedagoške akademije. Naše stališče do pedagoškega modela oz. ločevanja šolarjev (pedagoški oz. delitveni model so zahtevale večinske stranke, op.) je bilo jasno odklonilno. To je bil tudi povod, da sem se začel intenzivno ukvarjati z manjšinskim vprašanjem.   

Pri vašem zakonu z ženo Sabino ter s tremi otroki gre za klasičen mešani zakon: žena Sabina je koroška Slovenka, sami pa prihajate iz večinskega naroda. Kakšen je pri vas družinski jezik? 

Žena Sabina govori z otroki slovensko, sam pa govorim z njimi nemško. Sem pa tudi z otroki, ko so bili majhni, molil slovensko in jim bral iz slovenskih otroških knjig.   

Znano je, da se vaša žena, kot voditeljica manj-šinskošolskega oddelka še posebej trudi, da bi si učenci, ki so prijavljeni k dvojezičnemu pouku, pridobili glede slovenščine čim večjo jezikovno kompetenco. Kako gledate vi na osnovi vaših izkušenj na to vprašanje?

Načelno je treba skrbeti za to, da se slovenski jezik in slovenska narodna skupnost ne pojmujeta kot neka nevarnost, temveč kot šansa in obogatitev. V tem smislu naj bi se koristile tudi ustrezne izobraževalne ponudbe. Bistveno vprašanje je: kakšen je odnos do slovenščine in slovenske narodne skupnosti? Poleg tega je zelo pomembno, da se koristijo kulturne ponudbe. Naši otroci Lisa, Lejla in Noah so sodelovali pri lutkovnih predstavah. Prav tako je zelo pomembno branje slovenskih knjig in prepevanje slovenskih pesmi. Nenazadnje pa je zelo pomembno, da se nadaljuje učenje slovenščine tudi po obisku ljudske šole.

Aprila 2018 ste postali deželnozborski poslanec. Kako pojmujete politično delovanje?

Politika ima nalogo, da spozna družbene izzive, da razvija vizije za prihodnost in da se posveti tem izzivom v diskurzu z družbo. Moj pristop do politike je: dosledno upoštevati svoja načela  in ne imeti vedno pred očmi naslednjih volitev. Ljudem je gotovo odkrit politik, ki morda pove tudi nekaj neprijetnega, ljubši kot nekdo, ki se obrača po vetru.

Kakšni so vaši cilji kot deželni poslanec ter kot govornik SPÖ za izobraževalna vprašanja?

V volilnem bojuje bilo moje geslo: Vsakemu otroku dati šanso! Šoli mora čimbolj izravnava družbene zapostavljenosti. Pravični izobraževalni sistem preprečuje ločitve, npr. med prizadetimi in neprizadetimi otroki ali ločitev med otroki, ki obiskujejo splošne višje šole, in otroci, ki obiskujejo obvezne šole. Uspeti mora razviti šolski koncept, ki predvideva podpiranje vsakega otroka na osnovi njegovih talentov. Pri tem ne gre samo za klasične talente, npr. branje, temveč tudi za kreativne, muzične in športne.

Kot predsednik personalnega zastopstva ste vključeni tudi v razpravo o ravnateljih na dvojezičnih ljudskih šolah. Vaše stališče?

Za izobraževalnega referenta Petra Kaiserja in zame kot govornika SPÖ za izobraževalna vprašanja je samoumevno, da imajo vodje dvojezičnih šol ustrezno jezikovno kompetenco. Sicer pa obstajajo jasna zvezna določila. Že v preteklosti sem se za to zavzemal, da se bodo ta določila tudi uresničila.    

Ste tudi član deželnozborskega odbora, ki je pristojen mdr. za manjšinska vprašanja. Kakšni so vaši manjšinskopolitični cilji?

Generalno gre za uresničevanje obstoječih pravnih ureditev, konkretno na šolskem področju, ter za stvarno razpravo o letnih manjšinskopolitičnih poročilih deželne vlade. Moj glavni cilj pa je podpiranje konstruktivnega in v prihodnost usmerjenega sožitja. To velja tudi za obhajanje 100-letnice plebiscita prihodnje leto. Cilj proslav ne sme biti, da bi se izključno posvetili preteklosti, temveč imeli pred očmi uspešno sedanjost ter pozitivno prihodnost. Trdno sem prepričan: manjšinsko vprašanje nikoli ne sme postati predmet političnih igric.